Bibijana (Vivijana) (umrla ok.360)

2. december

Že skoraj štiristo let je na svetniškem koledarju katoliške Cerkve na današnji dan ime rimske mučenke sv. Bibijane ali Vivijane. Ime mučenke Bibijane je prvikrat omenjeno v prastari knjigi o življenju in delu papežev. Tam je o papežu Simpliciju, ki je Cerkev vodil v letih 468–483, zapisano, da je v Rimu dal postaviti cerkev v čast blaženi mučenki Bibijani na kraju, kjer počiva njeno telo. Legendarna zgodba (poročilo o njenem trpljenju ali passio) o njej izvira iz 6. stoletja, vendar je iz nje težko izluščiti zanesljive zgodovinske podatke. Bibijana naj bi svoje pričevanje za Kristusa potrdila z mučeniško smrtjo za vlade cesarja Julijana Odpadnika okoli leta 360.

Vivijana BibijanaRodila se je v krščanski družini, kajti tudi njen oče Favst in njena mati Dafroza sta bila obsojena na smrt zaradi svoje zvestobe Kristusu; enaka usoda je doletela njeno starejšo sestro Demetrijo. Cesarski uradnik z imenom Apronijan je Bibijano z najrazličnejšimi krutimi mukami hotel pripraviti do tega, da bi zatajila svojo vero, vendar je bilo vse zaman. Zato jo je ukazal prikleniti na kamnit steber in jo prebičati do smrti. Ko je izdihnila, so njeno krvaveče telo vrgli psom, da bi ga raztrgali. Svete ostanke je zbrala skupaj neka pobožna žena, ki jih je pokopala na kraju, kjer so počivala trupla njenih mučeniških staršev in sestre. Na tem mestu je bila zatem zgrajena kapela, kasneje (za časa papeža Simplicija) pa bazilika. Ganljiva zgodba o njenem mučenju in njeni smrti je bila priljubljeno branje zlasti na Francoskem, v Španiji in Nemčiji. Njeno češčenje v teh deželah potrjujejo tudi številne cerkve, zgrajene njej v čast.

V Rimu so njen god obhajali 2. decembra že od 5. stoletja dalje, drugod pa se je njeno češčenje utrdilo skoraj tisoč let kasneje, ko so obnovili njeno cerkev v Rimu in je slava te svetnice, ki velja za zavetnico tistih, ki jih muči božjast (po legendi naj bi bila zaprta skupaj z blazneži), časte pa jo tudi kot zavetnico proti pijanosti (kajti 'pijanost je prostovoljna blaznost', kot pravi slovenski pregovor), glavobolu, krčem in raznim nezgodam, zajela dežele južne in srednje Evrope. Sedanja stavba bazilike svete Bibijane v Rimu je delo velikega italijanskega baročnega arhitekta Berninija. Njegovo delo je tudi kip svetnice: sv. Bibijana stoji ob stebru, v levici pa drži veliko palmovo vejo, simbol mučeniške zmage. Stene glavne ladje te cerkve so poslikane s prizori iz življenja sv. Bibijane, ki sta jih umetniško upodobila slikarja Pietro da Cortona in Agostino Ciampelli. Ob vhodu v cerkev je antični steber, ob katerem je bila – po izročilu – Bibijana bičana.

Ime Bibijana je pri nas prava redkost, kje drugje (npr. pri Anglosasih) pa ga zasledimo pogosteje, pomeni 'polna življenja, živa, živahna'. Slovenski imenoslovec Janez Keber ga povezuje z imenom Vital: obe imeni izhajata iz latinske besede 'vivus' – živeč, živ; živahen, svež, čil; trajen; naraven, priroden; ognjevit, isker.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh