Barbara (umrla ok. 306)

4. december

Preprosta ljudska vera pozna včasih drugačen red vrednot kot pa razum, ki hoče vsemu priti do dna. Ena takih vrednot je zaupanje – v ljudi, v Boga in njegove prijatelje svetnike, v tem zaupanju je naš narod z mnogimi drugimi evropskimi narodi vred uvrstil današnjo svetnico Barbaro v skupino štirinajstih pomočnikov v sili. Pripo–roča se ji zlasti za srečno zadnjo uro. Pa tudi v drugih zadevah se ji priporočajo. Ko se bliža huda ura, se kmet obrača k svetnici, naj odvrne šibo strele od njegove domačije. Tudi rudarji, ki so v globokih rovih pod zemljo v stalni nevarnosti, so si jo izbrali za zavetnico; prav tako tudi vojaki-topničarji, zidarji, ranjenci in vsi, ki jim grozi nagla smrt. Sveta Barbara je našem ljudstvu znana po številnih upodobitvah, ki jo kažejo s stolpom, kelihom in hostijo, večkrat tudi v družbi s sv. Katarino in sv. Marjeto. Spomin nanjo je živ v ljudskih pesmih vseh slovenskih pokrajin. Na naših tleh ji je posvečenih precej cerkva, zlasti podružnic.

BarbaraKakor za mnoge svetnike iz zgodnje krščanske dobe, moramo tudi za sveto Barbaro priznati, da o njenem življenju in smrti nimamo nobenih zanesljivih sporočil, marveč smo navezani na legendo, ki je nastala mnogo pozneje. Po davnem izročilu je bila svetnica doma iz Nikomedije v Mali Aziji. Za krščanstvo jo je pridobil znameniti učenjak Origen. Živela je v drugi polovici tretjega stoletja in bila je hči poganskega kralja Dioskura, ki se je zanjo zaradi njene lepote bal, zato jo je zaprl v stolp z dvema oknoma. Ko se je nekega dne vrnil s potovanja, je videl, da ima stolp še tretje okno, pred vrati pa je našel križ. Barbara mu je priznala, da je sama dala prinesti križ in narediti še tretje okno, da bi "skozi vsa tri okna prihajala k njej milost troedinega Boga". Oče je sklenil, da bo poslej stolp njena trajna ječa. Toda vrata so se sama od sebe odprla. Oče je zahteval, naj se poroči s kraljevičem Fabricijem in daruje poganskim bogovom, kar pa je Barbara odklonila. Vrgli so jo v ječo in jo mučili. Ponoči so prišli k njej angeli in jo krepili. Naslednji dan so jo še bolj mučili. Obsodili so jo na smrt in oče ji je lastnoročno z mečem odsekal glavo, za kar ga je takoj nato ubila strela.

Stolp, s katerim upodabljajo svetnico, je simbol vsakega ujetništva; vrata, ki se nenadoma odpro, so podoba čudežne rešitve iz vsake stiske, iz katere človeku pomaga Bog. Kelih, ki je tudi eden od simbolov svete Barbare, pa pomeni okrepčilo, ki ga je njej dajala trdna vera. Barbara naj bi umrla mučeniške smrti okoli leta 306, za vlade cesarja Maksimina Daja.

Kar veliko število Slovenk nosi ime po današnji svetnici. Različice imena Barbara so: Barbika, Barbka, Barba, Bara, Bariča. Ime Barbara razlagajo z grško besedo 'barbaros', ki pomeni 'tuj, tujec, neomikan, neveden, krut, divji'. S temi pomeni imamo v slovenščini izposojenki barbar in barbarski.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh