Saba (Sava) (439-532)

5. december

Med romanjem v Sveto deželo smo februarja 1978 obiskali tudi pravoslavni samostan Mar Saba v spodnjem delu Cedronske doline, v srcu judejske puščave. Prav puščavski kraji okoli Jeruzalema so bili zibelka meništva v Sveti deželi. Posebno cvetoča doba meništva so bila stoletja od Konstantinovega miru (313) do arabske zasedbe Palestine (leta 637). Meništvo je veljalo za neke vrste 'nekrvavo mučeništvo'. Prvi menihi so bili eremiti (samotarji ali puščavniki), ki so se med seboj obiskovali in se občasno med seboj povezovali. Že v 4. stol. pa je prišlo do ločitve: nekateri so bili strogi eremiti, ki so redno bivali vsak zase in so se srečevali le za skupno bogoslužje ob velikih praznikih, drugi pa so stalno živeli v urejenem občestvu (samostanu) in takim pravimo kojnobiti ali cenobiti. Današnji godovnjak sveti Saba (Sava), ustanovitelj samostana, na katerega vrata smo kot romarji potrkali, je spadal med prve.

Saba SavaRodil se je leta 439 v Kapadociji, gorati pokrajini Male Azije. Ko mu je bilo pet let, sta ga oče in mati izročila v varstvo sorodnikom, sama pa odšla v Aleksandrijo, kamor je bil oče službeno premeščen. Saba je pozneje zbežal v bližnji samostan in se tam pomenišil. Ko mu je bilo osemnajst let, je odšel v Sveto deželo. Moral se je dolgo boriti, da je bil sprejet med menihe, kakor je od vsega začetka srčno želel.

Bilo mu je že skoraj trideset let, ko se je smel naseliti v eni izmed celic bližnjih gora sredi puščavskega sveta. Tam je živel po pet dni v tednu, se postil in molil, obenem pa pridno delal (pletel košare). Ko je pet let prebil v svoji tihi celici, je njegov učitelj umrl. Saba se je umaknil v puščavsko divjino ob Mrtvem morju, kjer se je posvetil samo Bogu in tihoti, postu in nepretrgani molitvi. Štiri leta se je Saba potikal po puščavi, ko mu je angel pokazal votlino v zahodni pečini Cedronske doline v puščavi Ruban. Ta votlina je postala pomembna ne le za puščavnikovo življenje, temveč tudi odločilnega pomena za vse palestinsko meništvo. Mnogi bogoiskatelji so prihajali k Sabu in on je vse sprejel. V votlinah na obeh straneh Cedronske doline so nastale preproste celice. Sčasoma se je iz tega razvil največji puščavniški samostan v Palestini, tako imenovana Velika Sabova lavra, ki obstaja še danes.

Puščavniška družina je vedno bolj naraščala in je kmalu dosegla 150 članov. Bogoslužne obrede so ji opravljali tuji duhovniki, ker med puščavniki ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni jeruzalemski patriarh podelil mašniškega posvečenju opatu Sabi. Patriarh je Saba postavil za predstojnika vseh puščavniških naselbin in samostanov na območju svetega mesta. Menihi, ki jih je vodil, so se mu pogosto upirali, on pa je kljub njihovi upornosti zanje skrbel. Ustanovil je več novih samostanov. S svojo poduhovljeno osebnostjo je odločilno vplival v verskih sporih tedanjega časa. Nerad je posegal v spore in razprtije, zaradi katerih je moral zapuščati svojo ljubljeno samoto.

Nedeljskega jutra 5. decembra leta 532 je prosil za sveto popotnico in še zadnjikrat molil: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo!« Svetnikov življenjepisec je njegov pomen strnil v besede: »Saba, zemeljski angel in nebeški človek, modri in izkušeni učitelj, branilec prave vere, zvesti in modri oskrbnik, je svoje talente pomnožil in pridobival moči od zgoraj. Po volji Boga Očeta, v moči Jezusa Kristusa in po navdihnjenju Svetega Duha je obljudil puščavo s trumami menihov.«

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh