Peter (Pierre) Fourier (1565-1640)

9. december

Ko prebiramo življenjsko zgodbo današnjega svetnika, nas preseneti velika podobnost z življenjem svetega arškega župnika Janeza Vianeja, ki ga je Cerkev postavila za priprošnjika in vzornika vsem dušnim pastirjem. Kakor Janez Vianej, je bil tudi Peter Fourier duhovnik po srcu Kristusa, dobrega Pastirja. Ljudem, izročenim njegovi skrbi, je služil z veliko ljubeznijo. »Kdor ni sam duhovnik, sploh ne ve, kako zelo ljubi duhovnik svoje farane,« je rad ponavljal. Vsi, ki so ga poznali, so mu radi verjeli, ker niso potrebovali njegovih besed, ko so pa videli, kako živi samo za svoje ljudi.

Pierre FourierTa 'predhodnik arškega župnika' je tudi bil doma v Franciji. Rodil se je 30. novembra leta 1565 v kraju Mirecourt južno od mesta Nancy. Nadarjenega Petra je oče, po poklicu trgovec, poslal v jezuitski zavod. Ko mu je bilo dvajset let, se je pridružil kanonikom v Chamouseyu, ki niso bili ravno vzorni možje. Ko je bil posvečen v duhovnika, je Peter za nekaj časa zapustil Chamousey, da se je izpopolnjeval v bogoslovnih študijih; ko se je vrnil nazaj, je skušal uvesti malo več reda in novega duha. Starejši člani kanoniškega zbora so sklenili, da se bodo neljubega 'motilca miru' znebili. Na izbiro so mu dali tri župnije, Peter je izbral najslabšo – Mattaincourt, vas v Vogezih, ki je bila nravno na tleh in kjer je bilo ogromno kalvincev. Tu je Peter živel in kot zgleden duhovnik deloval trideset let in njegovo delo je kmalu rodilo sadove.

Živel je preprosto, revno in spokorno. Največkrat je jedel le po enkrat na dan in sicer proti večeru: malo kruha in kuhanih stročnic. Njegovo stanovanje je bilo do skrajnosti skromno. Sobe ni nikoli kuril, tudi v najhujši zimi ne, razen če je dobil obisk ali če je zbolel. Bil je največji revež v župniji, ker je vse sproti razdal. Za vsako družino v župniji je vedel, v kakšnih razmerah živi. Imel je natančen seznam vseh tistih, ki so bili pomoči najbolj potrebni.

Kmalu je spoznal, da se stanje ne more izboljšati, dokler bo med ljudmi vladala splošna in verska nevednost. Rešitev je videl v tem, da bi otrokom oskrbeli brezplačen pouk. Dečke je začel poučevati sam, za pouk deklic pa je hotel ustanoviti novo redovno družbo, katere članice bi se posvetile prav temu poslanstvu. Naletel je na hude težave, ker tedanji cerkveni pravni predpisi niso dopuščali, da bi bile ženske učiteljice – niti zunaj cerkvenih prostorov. Po dolgih bojih je Fourieru naposled le uspelo, da so priznali njegovo ustanovo Šolske sestre naše Ljube Gospe, moral pa se je ukloniti cerkvenim predpisom, da te redovnice niso smele nastopati v javnosti. Zamisel Petra Fouriera je mogel čez nekaj desetletij uresničiti šele sv. Vincencij Pavelski.

Zadnje obdobje njegovega življenja je bilo posvečeno pridiganju na ljudskih misijonih s posebnim poslanstvom – spreobračati protestante. Ni pridigal le drugovercem, ampak tudi katoličanom: pridržal jim je ogledalo, da so lahko natančno videli sami sebe in svoje napake ter svojo krivdo za razdeljenost kristjanov. Pred koncem življenja je bil proti svoji volji vpleten v politične zdrahe, zato je moral v pregnanstvo v mestece Gray v Švici, kjer je umrl 9. decembra

1640. Leto kasneje so njegovo truplo prepeljali v Mattaincourt, kamor še danes mnogi romajo. Med svetnike je bil prištet leta 1897.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh