Marija od Križa di Rosa (1813-1855)

15. december

Resnični Jezusovi prijatelji so tisti, ki mu ostanejo zvesti tudi v urah trpljenja. Ljudje se trpljenja bojimo, radi bi se mu izognili. Mnogi svetniki pa so Jezusa prosili, naj jim pošlje čim več trpljenja, ker bodo na ta način najbolje sodelovali pri njegovem delu odrešenja. S takšnimi prošnjami se je današnja svetnica obračala k Odrešeniku že kot dvanajstletno dekle. Vzgajala se je v samostanu in rada je dolgo časa ostajala pred Najsvetejšim. Ko so jo vprašali, zakaj tako dolgo moli, je odgovorila: »Jezusa prosim, da bi smela veliko trpeti.«

Marija od Kriza di RosaŽivljenje Pavle di Rosa se je začelo 6. novembra leta 1813 v mestu Brescia na severu Italije. Njen oče je bil lastnik manjše tekstilne tovarne. Kmalu po prvem svetem obhajilu je hudo zbolela in tedaj je mati ponudila Bogu svoje življenje za hčerkino: dejansko je Pavla ozdravela, mati pa je za božič umrla. Ko ji je bilo sedemnajst let, je prevzela gospodinjstvo v hiši: skrb za mlajše brate in sestre, za posle, posebno se je zavzela za kakšnih sedemdeset delavk v očetovi tkalnici. Oče jo je hotel omožiti, pa mu je rekla, naj je ne sili v zakon, ker si je življenje zamislila drugače.

Leta 1836 je v nekaterih mestih severne Italije in tudi v Brescii izbruhnila kolera. Pavla je prosila očeta, če sme iti streč bolnikom Njen zgled je pritegnil še druge. Pavla je ostala v bolnišnici tudi potem, ko je kolera ponehala, in je z veliko ljubeznijo negovala bolnike. To delo usmiljenja je bila pot, ki ji jo je bil namenil Bog. Polagoma je nastala ustanova 'Služabnic ljubezni', ki je skrbela predvsem za redovne strežnice v bolnišnicah. Leta 1843 se je s svojimi tovarišicami zaobljubila, da bodo v ustanovi vsako leto slovesno obhajale praznik Srca Jezusovega, če se bodo prenehala nasprotovanja novi ustanovi. Istega dne je državni namestnik v Milanu potrdil ustanovo, na cerkveno potrditev je bilo treba čakati še nekaj let. Leta 1845 je Pavlo zadela kap, pridružile so se še hude notranje stiske, toda Pavla se zaradi tega trpljenja ni Bogu pritoževala, temveč se mu je zanj zahvaljevala. Blagoslov njenega trpljenja se je kazal v hitri širitvi njene ustanove. Do leta 1848 je lahko odprla več novih hiš v raznih italijanskih mestih. To ji je prineslo nove skrbi in še več dela, saj ni bila samo mati Služabnic ljubezni, temveč tudi vseh revnih in zapuščenih, bolnikov in sirot, ki so bili zaupani njeni ustanovi v raznih hišah. Da bi dosegla potrditev svoje ustanove, je leta 1850 šla v Rim, kjer jo je sprejel papež Pij IX., ki je potrdil pravila njene ustanove. Dve leti pozneje je ustanovo priznala tudi državna oblast.

18. junija 1852, na praznik Srca Jezusovega, je napravila redovne zaobljube in si privzela ime Marija od Križa. V začetku leta 1855 je .zbolela, pa hitro ozdravela. Ko se je oktobra vrnila iz Verone, kjer je odprla novo redovno hišo, je na pragu svojega samostana v Brescii vzkliknila: »Gospod, zahvalim se ti, da si mi dal priti sem umret!« 15. decembra 1855 je umrla. Papež Pij XII. jo je leta 1940 razglasil za blaženo, leta 1954 pa jo je prištel med svetnice.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh