Vunibald (702-761)

18. december

A ko je korenina sveta, svete so tudi veje,« pravi slovenski pregovor, ki ga navadno obračamo na družino. Vemo pa, da svetost staršev še ni zagotovilo, da bodo sveti tudi otroci, kajti vsak človek ima razum in svobodno voljo, da božje povabilo k svetosti sprejme ali zavrne. Gotovo pa je zgled staršev za otroke podlaga za njihovo ravnanje. Če prebiramo življenjepise svetnikov iz starih pa tudi novejših časov, odkrivamo primere, da je iz ene družine izšlo več svetnikov, ki jih je Cerkev uradno razglasila. Ena od teh je bila ugledna družina v južni Angliji, v kateri so dosegli uradno priznano svetništvo kar štirje njeni člani: oče Rihard, sinova Vilibald in Vunibald ter hči Valburga. Vsi štirje so si 'vstopnico za nebesa' prislužili z apostolskim delom na evropski celini v prvi polovici 8. stoletja.

VunibaldDanes obhajamo spomin sv. Vunibalda, ki je bil leto dni mlajši od svojega brata Vilibalda, in je bil rojen leta 702. Vilibald je postal benediktinski menih in predstojniki so mu namenili misijonarsko delo. Ko se je z dvajsetimi leti odpravljal na pot, je pregovoril očeta Riharda in brata Vunibalda, naj gresta u njim. Z jadrnico so prepluli Rokavski preliv, ki loči britanski otok od evropske celine. Prek Francije so prišli v Italijo, kjer je oče umrl, brata pa sta šla dalje proti jugu. Dve leti in pol sta preživela v Rimu, kjer sta se poglabljala v svete znanosti, v bogoslužne obrede in v benediktinska pravila. Od tam je Vilibald odpotoval na Vzhod in obiskal svete kraje v Palestini, Vunibald pa je šel v Nemčijo, kamor ga je klical za pomočnika pri obnavljanju krščanskega življenja sv. Bonifacij, prav tako Anglež in celo daljni sorodnik.

Kot misijonar je Vunibald deloval nekaj časa na Bavarskem (v letih 743–744 ), nato pa je šel v Mainz k sv. Bonifaciju. Tedaj je prišel v Nemčijo tudi Vunibaldov brat Vilibald, ki je prevzel vodstvo škofije Eichstatt. V njegovi škofiji je Vunibald ustanovil samostan Heidenheim, ki mu je bil izhodišče misijonskega delovanja. Poleg moškega je bil ženski samostan, ki ga je vodila sestra Valburga. Bila je približno deset let mlajša od svojih bratov Vilibalda in Vunibalda in v Nemčijo jo je poklical sv. Bonifacij in bila mu je v veliko pomoč pri misijonskem delu, ker je bila žena močne volje, bistrega uma in globoke pobožnosti. Bila je modra svetovalka tudi svojemu bratu Vunibaldu, predstojniku moškega samostana. Vunibald je umrl v Heidenheimu 18. decembra leta 761. Ko je škof Vilibald v Heidenheimu sezidal veliko cerkev, je v njej dobil svetniški grob najprej Vunibald (leta 777), dve leti kasneje pa tudi sestra Valburga, ki je tam umrla v slovesu svetništva 23. februarja leta 779. Svetega Vunibalda upodabljajo z opatovsko palico in z zidarsko žlico. Za svojega zavetnika ga častijo gradbeni delavci pa tudi ženini in neveste.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh