Lazar iz Betanije (1. st.)

17. december

Na vzhodnem pobočju Oljske gore je vas Betanija, ki je od Jeruzalema oddaljena nekaj manj kot tri kilometre. V tem kraju so bili doma Jezusovi prijatelji: Lazar in njegovi sestri Marta in Marija. Ko je hodil tod mimo, se je Jezus rad ustavil v njihovi hiši in užival njihovo gostoljubje in prijateljstvo. Na mestu, kjer je po izročilu stala ta hiša, so v 6. stoletju zgradili svetišče, od katerega je ohranjenih le še nekaj ostankov, med njimi Lazarjev grob, do katerega vodi 24 stopnic. Sedanja cerkev je bila zgrajena v letih 1952– 1953. Na mozaikih v prezbiteriju in v stranskih kapelah so upodobljeni prizori Jezusovih obiskov v tej družini, predvsem pa Lazarjeve obuditve od mrtvih.

Lazar iz BetanijeVseh treh Jezusovih prijateljev iz Betanije se Cerkev spominja posebej: Marije 22. julija, njene

sestre Marte 29. julija, na današnji dan pa njunega brata Lazarja. Evangelist Janez nam je ohranil poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obujenju od mrtvih. Obujenje tega prijatelja, ki je ležal v grobu že četrti dan, se je zgodilo javno in je mnoge navzoče prepričalo o tem, da je Jezus napovedani Mesija, hkrati pa je bilo eno najmočnejših nagibov Jezusovih nasprotnikov, predvsem velikega zbora in farizejev, da ga spravijo s poti. »Kaj naj storimo,« so rekli, »ker dela ta človek veliko znamenj. Če ga pustimo tako delati, bodo vsi verovali vanj.«

Nimamo nobenih poročil, kaj se je z Lazarjem in njegovima sestrama Marijo in Marto zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. Prav verjetno je, da je bila po zmagi farizejev njihova hiša v Betaniji na seznamu osumljenih in so se farizeji po vsej verjetnosti znesli tudi nad njenimi prebivalci in jih preganjali, da so se morali umakniti. Legenda pripoveduje, da so Lazar, Marija in Marta zapustili Sveto deželo, se vkrcali na ladjo, ki jih je pripeljala v francosko pokrajino Provanso, kjer je Lazar postal škof v Marseillu. Legenda, ki je nastala v srednjem veku je La–zarja zamenjala s škofom iz Aixa.

Obuditev Lazarja je za kristjana eno najbolj tolažilnih poroštev za to, da se tudi zanj vrata smrti zapro samo začasno. Ob tem dogodku se pokaže ne samo Jezusova božja moč, temveč tudi njegova človeška stran, saj ga ob grobu prijatelja premaga ganotje, da zajoka, tako da so navzoči rekli: »Poglejte, kako ga je ljubil!«

V Betaniji, kot že omenjeno, še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga označujejo kot Lazarjev grob. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevem obujenju; tudi vzhodna umetnost na ikonah rada upodablja ta prizor. Po nekem izročilu naj bi Lazar umrl zaradi gobavosti, zato so nekdaj bolnišnice za kužne bolezni imenovali po njem – lazareti. Lazar je tudi patron grobarjev. Cerkev sv. Lazarja na naših tleh je pokopališka cerkev v Postojni in Vodicah nad Ljubljano.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh