Peter Kanizij (1521-1597)

21. december

Široko razgledani in v Bogu trdno zasidrani jezuitski redovnik Peter Kanizij, čigar god danes slavi katoliška Cerkev, je bil duša prenovitvenega dela na Nemškem v drugi polovici 16. stoletja. Bil je svetovalec katoliških knezov, pomočnik škofov, ustanovitelj vzgojnih zavodov in semenišč, neutrudljiv pridigar in pisatelj. Naslov cerkvenega učitelja, ki mu ga je Cerkev priznala leta 1925, ko je bil razglašen za svetnika, si je Peter Kanizij zaslužil predvsem s svojimi katekizmi, knjigami oziroma knjižicami, v katerih je na vsem umljiv način povzet katoliški verski nauk, navadno v obliki vprašanj in odgovorov. Njegov mali in srednji katekizem sta bila večkrat poslovenjena; mali po zaslugi jezuita Janeza Čandeka že leta 1615.

Peter KanizijTa izredni apostol je bil doma na Nizozemskem, kjer se je rodil 8. maja 1521 v mestu Nimvegen. Kot študent filozofije v Kölnu je svoj priimek Kanijs polatinil v Canisius. Leta 1543 ga je Peter Faber sprejel v novoustanovljeno Družbo Jezusovo. Študiral je na raznih evropskih univerzah, dokler ga ni Ignacij Lojolski leta 1547 poklical v Rim, kjer je pod njegovim vodstvom opravil duhovne vaje, po njih pa mu je Ignacij za področje njegovega apostolskega delovanja določil Nemčijo. V tisti uri se je Peter Kanizij zavedel, da je to njegova življenjska naloga. Opravil jo je tako odlično, da ga je papež Leon XIII. imenoval "drugega apostola Nemčije za svetim Bonifacijem".

Slovel je predvsem kot izreden pridigar, ki je privlačil velikanske množice. Dejansko je pridigal za vse stanove. Pridigal je v domala vseh večjih mestih tedanje zahodne in srednje Evrope. Leta in leta je imel tedensko več pridig, ki so včasih trajale več ur. Ohranilo se je več kot 12.000 velikih pol njegovih zapisanih pridig. Govoril je živo, nazorno, prepričevalno, da so ga radi poslušali preprosti ljudje in izobraženci. Ogromno je pridigal, vzel pa si je tudi čas za poučevanje krščanskega nauka, veliko je tudi spovedoval.

Na poti v Nemčijo je na univerzi v Bologni dosegel doktorski naslov in bil nato profesor bogoslovja v Ingolstadtu. Vedel je: »Vzgojiti dobre duhovnike je najpreprostejša pot za posvečenje celih narodov. Kdor ljubi Boga, bo to ljubezen delil tudi drugim in svetniški pastir bo imel skoraj zmeraj tudi svetniško čredo.«

Od tam je šel po naročilu papeža Julija III. na Dunaj za profesorja in stolnega pridigarja, zatem je dve leti deloval v Pragi. Po letu 1556 je bil 13 let provincial gornjenemške jezuitske province in kot tak je veliko potoval. Ko se je leta 1569 te službe rešil, se je nekaj let posvetil le pridiganju v Innsbrucku in nato na bavarskem dvoru. Od leta 1580 dalje je živel v Friburgu v Švici, kjer je ustanovil kolegij, pridigal in neutrudno pisal. Dopisoval si se z dvema velikima reformatorjema tedanje dobe: z milanskim nadškofom sv. Karlom Boromejskim in z ženevskim škofom sv. Frančiškom Saleškim. Zadnja leta so mu opešale moči. Težave bolezni je prenašal s svetniško vdanostjo. Umrl je 21. decembra 1597. Papež Pij IX. ga je leta 1864 prištel med blažene, papež Pij XI. pa leta 1925 med svetnike, obenem pa ga je tudi razglasil za cerkvenega učitelja.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh