Štefan (umrl ok. 33)

26. december

Že od konca četrtega stoletja se takoj za božičnim praznikom obhaja praznik prvega mučenca sv. Štefana. O njegovem mučeništvu poroča v svoji knjigi Apostolska dela, nekakšni zgodovini mlade Kristusove Cerkve, evangelist Luka. Ni mu toliko do tega, da bi Štefana prikazal kot prvega mučenca, njegova smrt mu pomeni predvsem izreden dogodek, ki je pripomogel k širjenju mlade Cerkve po vsej Judeji in Samariji in oznanjevanju krščanstva med pogani. Pri tem je glavno vlogo odigral apostol Pavel, ki je bil kot zagrizen farizejski učenec navzoč pri Štefanovi usmrtitvi in je to 'linčanje' odobraval.

StefanŠtefan je bil, kot beremo v Apostolskih delih, eden izmed sedmih mož, ki so bili pri jeruzalemskih vernikih 'na dobrem glasu'. Apostoli so jim zaupali službo oznanjevanja in dobrodelnosti med helenisti – grško govorečimi Judi. Luka pred drugimi sedmimi možmi, izbranimi za to službo, označuje Štefana kot "moža, polnega vere in Svetega Duha". Božja milost je po njem delala velika dela, kar je pri mnogih vzbudilo zavist in sovraštvo. Diakon Štefan je s svojim nastopom in poslanstvom, kakor pred njim že Janez Krstnik, še bolj pa Jezus sam, osebnost, ki povzroča delitev duhov. Nasprotniki so tudi njemu, kakor Jezusu, naprtili proces pred velikim zborom. Tudi proti njemu so nastopile krive priče. Štefanu je božji Duh, s katerim je bil napolnjen, dal zgovornost, da se je pred velikim zborom odlično branil. To je tožitelje še bolj razkačilo. Štefanova usoda je bila zapečatena, ko je rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na božji desnici.« Od jeze so ponoreli, ga pahnili ven iz mesta in ga pobili tako, da so vanj metali kamenje. To se je zgodilo pri Damaščanskih vratih. Tudi v smrti je bil Štefan podoben Kristusu: najprej je molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!«, preden je izdihnil, pa je z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!«

Značaj in pogum svetega Štefana so občudovali tudi njegovi nasprotniki sami. Helenistični Judje so ga pokopali in njegovo smrt iskreno objokovali. Ko je Savel ob srečanju s Kristusom pred Damaskom postal Pavel, si je Štefana vzel za zgled pri svojem misijonskem delovanju.

Na Štefanovo, ki je bil za naše ljudi 'drugi božični dan', ko so se obiskovali in si voščili (božič je bil tako velik praznik, da ga je bilo treba obhajati doma!), so nekdaj v cerkvah blagoslavljali vodo in sol, danes po številnih krajih tudi konje. Svetega Štefana najpogosteje upodabljajo s prizorom kamnanja, pa tudi kot diakona s kamni na knjigi, ki jo ima v rokah. Za patrona so si ga izbrali vsi, ki imajo opravka s konji, pa sodarji, zidarji, kamnoseki, tkalci, tesarji.

Narodopisci domnevajo, da je sv. Štefan postal konjski zavetnik, ker je pri naših prednikih stopil na mesto boga Velesa.

Kar precej Slovencev in Slovenk na današnji dan goduje. Ime Štefan (pomeni 'venec, krona') je pri nas zelo pogosto. Ženska oblika Štefanija je tudi zelo razširjena med nami, podobno kot skrajšana oblika Štefka.

Iz imena Štefan so nastali številni slovenski priimki (Štefančič, Štefe, Štefin, Štefko, Stepan, Stepančič).

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh