Tomaž Becket (1118-1170)

29. december

Ko je leta 1154 angleški prestol zasedel Henrik II. so se za Cerkev v Angliji nehali mirni časi. Brž ko je prišel na oblast, si je lastil nadzorstvo nad škofijami in opatijami. Pri tej politiki ga je podpiral njegov kancler Tomaž Becket. Prisluhnimo zgodbi njegovega življenja in zvedeli bomo, zakaj ga Cerkev časti kot svetnika.

Tomaz BecketTomaž se je rodil v Londonu najbrž leta 1118. Njegovi starši so bili normanskega rodu. V otroških letih se je šolal pri avguštinskih korarjih, s sedemnajstimi leti pa je odšel študirat na pariško univerzo. Po vrnitvi v domovino je sprejel službo knjigovodje in se temeljito seznanil s pravnimi in davčnimi vprašanji kraljevine. Ko mu je bilo petindvajset let, se je srečal s canterburyjskim nadškofom Teobaldom, ki mu je omogočil študij prava v Bologni in Auxerru, nato pa ga je imenoval za svojega diakona.

Toda na tem mestu je ostal malo časa, kajti kralj Henrik ga je ob nastopu svoje vladavine (na priporočilo nadškofa Teobalda) imenoval za kanclerja in v tej službi je Tomaž pokazal izredne diplomatske sposobnosti ter globoko privrženost kroni. S tem si je pridobil spoštovanje in prijateljstvo kralja, da ga je ta po smrti nadškofa Teobalda leta 1162 dal izvoliti za canterburyjskega nadškofa in primasa angleške Cerkve. Tomaž se je temu upiral, ker je bil sam pri sebi trdno prepričan: če postane škof, ne bo mogel biti ne popustljiv ne uklonljiv in ne posveten škof. Poznal pa je tudi kralja in odkrito mu je povedal: »Najino zdaj tako veliko prijateljstvo se bo spremenilo v najhujše sovraštvo. Vem, da boste od mene kot nadškofa zahtevali marsikaj, v kar kot nadškof ne bom mogel z mirno vestjo privoliti, ker ste se že doslej zmerom lastili mnogo pravic do Cerkve.« Končno je privolil. 1. junija 1162 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan v škofa. Ko je postal škof, se je povsem spremenil. Takoj po izvolitvi se je odpovedal kanclerski službi. Odločno je začel braniti pravice in svoboščine Cerkve.

Kralj Henrik II. je od novega nadškofa pričakoval, da bi mu s svojo diplomatsko spretnostjo pomagal, da se angleška Cerkev podredi njegovi vladarski oblasti. Tomaž se je temu odločno uprl, zato ga je kralj poklical pred sodišče v Northamptonu. Od tam mu je uspelo pobegniti v Francijo, kjer je ostal šest let.

Leta 1170 je prišlo med Tomažem in kraljem do sprave. Ko se je nadškof vrnil v Canterbury, je brž spoznal, da kralj ni bil iskren. Ko je kralj zvedel, da je Tomaž njemu zveste škofe izobčil, je pobesnel. V navalu jeze je vzkliknil: »Ali res ni nikogar, ki bi me rešil tega nadležnega farja?« Njegove besede so vzeli zares štirje vitezi iz kraljevega spremstva, ki so nadškofa Tomaža Becketa zasledovali v njegovo stolnico in ga z meči pobili. To je bilo 29. decembra 1170.

Novica o umoru nadškofa Tomaža v katedrali se je razširila kot blisk. Ogorčenje je bilo tako veliko, da je bil kralj prisiljen delati pokoro in spoštovati pravice Cerkve. 21. februarja 1173 je papež Aleksander III. Tomaža Becketa razglasil za svetnika. Tudi kralj Henrik II. se je pridružil množici romarjev, ki so začeli obiskovati mučenčev grob takoj po njegovi smrti.

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh