Feliks I. (umrl 247)

30. december

Bil je Rimljan po rodu, za 26. rimskega škofa je bil izvoljen 5. januarja 268(9), katoliško Cerkev je vodil do 30. decembra 274. Za časa svojega pontifikata se je moral boriti proti zmoti subordinacionizma, ki ga je začel antiohijski škof Pavel iz Samosate. Ta je trdil, da v Bogu obstaja ena sama oseba in je Sin povezan z njim kot razum s človekom in se imenuje Beseda. Na antiohijskem cerkvenem zboru so njega in njegovo krivo vero obsodili, sklepe cerkvenega zbora pa je potrdil tudi Feliks I. Potrjeno je bilo, da »verujemo v Jezusa Kristusa, ki je rojen iz Device Marije, da je on večni sin in Beseda Boga Očeta, ki je bil pravi Bog, se popolnoma učlovečil in si privzel telo od Device«.

Feliks2Med Feliksovimi odloki in določbami je tudi ta, naj se spominske maše opravlja na grobovih mučencev (Hic constituit supra memorias martyrum missas celebrare) in naj se cerkve pred uporabo posvetijo in se v oltar položijo relikvije. Zelo se je zavzemal za trpeče kristjane med preganjanjem, ki je izbruhnilo za časa cesarja Avrelijana. Ni mogoče natančno ugotoviti, ali je tudi sam umrl mučeniške smrti. Pokopali so ga v Kalistovih katakombah.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh