Apolonija (umrla ok. 250)

God: 9. februar 

Zobozdravnikov se vsi bojimo, čeprav vemo, da bi nam bilo brez njih še bolj hudo. Ko nas zobje pošteno zabolijo, komaj čakamo, da nas teh muk rešijo. Zavetnica teh 'strašiteljev-rešiteljev' je današnja slavljenka sveta Apolonija. Poročilo o njenem mučeništvu ve povedati, da so ji s surovimi udarci izbili zobe. Upodobili so jo mnogi umetniki v lesu, kamnu in na platnu, njeno podobo najdemo v neštetih cerkvah po vseh krščanskih deželah, tudi na Slovenskem. Največkrat jo upodabljajo s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom v kleščah v drugi.

ApolonijaDevica Apolonija je živela v prvi polovici 3. stoletja v Aleksandriji. Najbrž je delovala kot diakonisa, kot moremo sklepati iz pisma o preganjanju kristjanov v Aleksandriji, ki ga je od tam poslal škof Dionizij škofu Fabiju v Antiohijo, Dionizij mu poroča o mučeniški smrti mnogih aleksandrijskih kristjanov, med katerimi je bila tudi Apolonija. To preganjanje je tudi grozljiva slika o tem, kako ljudje izgubijo razsodnost in podivjajo, ko nekdo udari na pravo struno, da doseže svoj namen.

Iz Dionizijevega pisma izvemo naslednje: »Pri nas se preganjanje ni začelo šele s cesarjevim razglasom (proti koncu leta 249 ali v začetku 250), marveč je izbruhnilo celo leto prej. Neki početnik vsega hudega je razvnel poganske množice in podžgal njih praznovernost. Od njega naščuvane so si prisvojile nebrzdano oblast za hudodelstva in menile, da je češčenje demonov s krvoločnostjo zoper nas edina bogaboječnost.«

Dalje v pismu beremo, da so najprej zgrabili nekega starčka in ga z raznimi mukami silili, naj govori brezbožne besede. Ko tega ni hotel storiti, so ga odvlekli v predmestje in ga pobili s kamenjem. Enako so storili z neko vemo ženo Kvinto. Potem so navalili na hiše vernikov. Kogar je kdo poznal v soseščini, da je kristjan, so ga napadli, odgnali, oropali: kar je bilo dragocenejšega, so si prilastili, drugo pa so razmetali in na ulicah zažgali.

Takrat so, beremo v tem poročilu, zgrabili tudi vsega občudovanja vredno starejšo devico Apolonijo in ji z udarci po čeljustih izbili vse zobe. Pred mestom so naložili grmado in ji pretili, da jo živo sežgo, če ne bo za njimi ponovila brezbožnih besed. Ko si je izprosila trenutek in so jo izpustili iz rok, je urno skočila v ogenj in zgorela.

Dionizij poroča še o drugih mučenjih in zaključuje: »Nikoder nismo mogli hoditi, ker so zmeraj in povsod vsi kričali, do je treba vsakega, ki ne bo vzklikal bogokletnih besed, takoj vreči na ogenj. To je s takšno silo dolgo trajalo ...«

V Sloveniji je sv. Apoloniji posvečena samo podružnična cerkev v Bezovici pri Črnem kalu.

Ime Apolonija je na Slovenskem znano že skoro pot tisočletja, ni pa na široko posejano. V novejšem času pa se to ime sliši vedno pogosteje. Isto morda še bolj velja tudi za različici tega imena: Polona, Polonca, Polonija.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh