Benedikt Anianski (ok.750 - 821)

God: 11. februar 

Večina ljudi misli, da na spremenitev življenjske poti nekoga lahko vpliva kaj izrednega, velikega. To ne drži, kajti Bog se lahko v ta namen posluži česa nepomembnega. V življenju današnjega svetnika je odigrala odločilno vlogo navadna nesreča. Ko je še razmišljal, ali naj se po očetovem zgledu odloči za vojaško kariero, za katero je imel vse potrebne lastnosti, ali za kaj drugega, bolj plemenitega, mu je nekega dne padel brat v deročo reko Ticino. Planil je za njim in ga le s težavo rešil. Zdaj je dobil o vrednosti življenja drugačno sodbo in sklenil je, da bo raje stopil v službo nebeškega Kralja.

BenediktAnianskiRodil se je okoli leta 750 in pri krstu so mu dali ime Witiza. Njegov oče Aigulf, ki je bil vizigotskega rodu, je opravljal odgovorne vojaške službe pri frankovskem kralju Pipinu in pri Karlu Velikem. Tudi Witizu so obetali veliko prihodnost, kajti bil je bistre glave, prikupnega nastopa, ljubitelj knjig, a tudi vojaško spreten. Bil je kakor rojen za voditelja, vajen temeljito razmišljati, kovati vedno nove načrte in jih uresničevati. Po zgoraj omenjenem doživetju je še tri leta ostal na dvoru, po srečanju s pobožnim menihom pa se je odločil, da vstopi v samostan. Ta sklep je uresničil okoli leta 774, ko je potrkal na vrata benediktinskega samostana pri Dijonu v Franciji. Dobil je meniško ime Benedikt. Poglabljal se je v redovna pravila sv. Benedikta iz Nursije in ugotovil, da so do kraja premišljena, toplo človeška in skladna z evangelijem.

Okoli leta 787 je na rodnem posestvu ob rečici Aniani severovzhodno od Rima zgradil samostan, po katerem je dobil vzdevek Anianski. V njem je Benedikt skladno povezoval življenje po pravilih sv. Benedikta, obogatena z dosedanjimi izkušnjami in prilagojena novim nalogam meništva. Zadel je pravo obliko in mero in privabljal je razen številnih novincev tudi starejše menihe. Samostan v Aniani se je razvil v matično hišo naraščajočega števila samostanskih ustanov. To je bila v razvoju zahodnega meništva izredna novost. Po zamisli sv. Benedikta iz Nursije je bil vsak samostan neodvisen od drugih, drugi Benedikt pa je želel, naj bi vsi samostani ostali med seboj povezani kot ena družina. Ustanavljal je namreč nove in nove postojanke, pač glede na potrebe krajev.

Sposobnega prenovitelja benediktinskega reda je poklical k sebi na dvor Karel Veliki, ker je želel, da bi se frankovska država v verskem pogledu enotno razvijala. Benedikt je cesarju v tem pogledu rad pomagal, ni se pa dal vpreči v državni aparat. Se tesneje je sodeloval s Karlovim naslednikom cesarjem Ludovikom Pobožnim, ki je imel veliko zaupanje v svoje sposobne sodelavce. Na cesarjevo željo je Benedikt Anianski ustanovil zgledni samostan Inden blizu Aachna, ki je bil najvišja šola za vse menihe v frankovski državi. Predstojniki drugih samostanov so se pogosto sestajali v Indenu in skupaj preverjali versko stanje v državi in iskali rešitve za pereča vprašanja. V službo Cerkve je tako stopila urejena duhovna armada, ki si je strnjeno prizadevala za spolnjevanje evangeljskih svetov. Sveti Benedikt se je vse do svoje smrti, 11. februarja 821, trudil, da je ta elita stalno napredovala.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh