Sadot in drugi perzijski mučenci (307 - 379)

God: 20. februar 

V dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve skoraj ni bilo obdobja brez krvavih preganjanj. Prvi je dal življenje za Kristusa diakon Štefan v Jeruzalemu. V prvih treh stoletjih je kristjane kruto preganjalo več rimskih cesarjev in njihovih visokih uradnikov. Ko se je preganjanje na tleh rimske države nehalo, je izbruhnilo drugod, v Perziji. Največ kristjanov je bilo v tistem delu perzijske države, kjer so živeli Sirci. Dokler je živel rimski cesar Konstantin (umrl je leta 337), je njegov ugled ščitil tudi perzijske kristjane, že leta 341 pa se je začelo silovito preganjanje. Cerkveni zgodovinar Sozomenos pripoveduje, da je samo iz preganjanja za časa perzijskega kralja Sapurja II. (307 – 379) po imenu znanih 16.000 mučencev.

Sadot-in-tovarisiV začetku tega velikega perzijskega preganjanja kristjanov je umrl kot mučenec takratni škof državne prestolnice Selevkeje Simon Barsabboe. Nasledil ga je Sadot (to je polatinjeno perzijsko ime Šahdost, ki pomeni »ljubeč kralja«). Ta je zastopal škofa Simona že na koncilu v Niceji leta 325. Škofijo je vodil le malo časa, kajti že leta 342 je umrl mučeniške smrti skupaj s 128 drugimi krščanskimi pričevalci.

O njihovem mučeništvu je ohranjeno poročilo, ki govori, da je imel Sadot neke noči nenavadne sanje, ki jih je potem razodel svojim duhovnikom in diakonom: »V sanjah sem videl lestev, ki je segala od zemlje do neba. Na vrhu lestve je stal blaženi Simon Barsabboe v veliki slavi, jaz pa sem stal spodaj. Zaklical mi je z velikim veseljem: 'Pridi gor, Šahdost, pridi gor k meni in nič se ne boj! Zakaj jaz sem šel gor včeraj, ti pojdeš danes.'« Duhovnikom je razložil, da to pomeni: on je bil umorjen lani, jaz bom pa letos. Dejal jim je še: »Molite, da bi se pomen te prikazni hitro dopolnil. Kako zaželen je prihod smrti tistemu, ki duhovno živi! Kako strašna pa je vest o njej onemu, ki živi meseno! Goreči gredo v smrt, da bi dosegli življenje, mlačni jo vidijo in se skrivajo pred njo. Tisti, ki ljubijo Boga, hite k Bogu; oni, ki ljubijo svet, žele ostati na svetu. Prvi gredo v veselje, drugi v trpljenje.«

Res so škofa Sadota kmalu prijeli in z njim vred po okoliških mestih in vaseh 128 duhovnikov, diakonov, menihov in Bogu posvečenih devic ter jih vrgli v ječo. Tam so jih z mukami hoteli pripraviti do tega, da bi po kraljevem ukazu molili sonce. Sadot je mučiteljem v imenu vseh odgovoril:

»Mi služimo Bogu iz vse duše. Sonca pa, ki ga je on ustvaril in naredil, ne molimo; ognja, ki nam ga je dal v službo, ne častimo, tvojemu zlobnemu povelju se ne uklonimo.«

Ko so to sporočili kralju, je ukazal, naj vse obsodijo na smrt: meč naj jim konča življenje. Ko so jih vklenjene v verige peljali na morišče, so enodušno in veselo slavili Boga s psalmi, dokler ni bil obglavljen zadnji med njimi. Slavni junaki so umrli 20. februarja najbrž leta 342. Škofa Sadota so peljali v neko drugo mesto in tam je bil obglavljen in kronan v Kristusu, svojem upanju.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh