Polikarp (ok. 70 - 156)

God: 23. februar 

Sveti Polikarp je bil učenec apostola Janeza in učitelj svetega Ireneja, velikega cerkvenega učitelja. Ignacij Antiohijski, ki se je s Polikarpom srečal v Smirni, kjer so se ustavili, ko so Ignacija peljali v Rim, da ga vržejo zverem, je za slovo napisal Polikarpu: »Slavim nad vse Boga, ker me je spoznal za vrednega, da sem videl tvoje brezgrajno obličje, ki bi si ga želel zmeraj veseliti se v Bogu.« Polikarp je imel s svojo močno in globoko vero velik vpliv na svoj čas. Kot učenec apostola Janeza je bil most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami v Mali Aziji.

PolikarpPo starem izročilu je bil rojen okoli leta 70 v Efezu ali v njegovi okolici in v mladosti je postal učenec apostola Janeza. Verjetno ga je prav njegov učitelj postavil za škofa v mestu Smirna, ki je bila za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. To krščansko občestvo je vodil nad pol stoletja. Iz pisem svetega Ignacija vemo, da je bil Polikarp trn v peti nekrščanskim someščanom. Moral se je boriti tudi za čistost nauka, ker so tudi v Smirni vstajali krivoverci. Niso se marali udeleževati bogoslužnih slavij, ki jih je vodil škof, temveč so obhajali svojo posebno liturgijo. Škof se je na vse načine trudil, da bi vernike, ki so zašli v zmoto, privedel nazaj. Kjer je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Sosednjim krščanskim občinam, ki so se borile z enakimi težavami kot smirnska, je pisal opominjevalna pisma. Ohranilo se je samo njegovo pismo vernikom v Filipih. V njem Polikarp živo poziva Filipljane, naj priznajo »mučeništvo križa«, to se pravi Jezusovo smrt na križu kot priznanje za njegovo resnično telesnost.

Leta 155 je smirnski škof potoval v Rim, da bi se s papežem Aniketom dogovoril o datumu praznovanja velike noči. Polikarp je z drugimi maloazijskimi škofi vztrajal pri izročilu, da se spomin Zveličarjeve smrti obhaja 14. nizana, papež pa se je držal bolj splošne navade, da je praznik Gospodovega vstajenja prvo nedeljo po pomladanski polni luni. Sporazuma sicer nista dosegla, vendar sta se razšla v miru.

Kmalu po vrnitvi iz Rima je Polikarp umrl mučeniške smrti kot dvanajsta in zadnja žrtev preganjanja, ki je tam zadivjalo. Ob velikih cirkuških igrah je poganska množica terjala Polikarpa. Prokonzul ga je obsodil na smrt. Ker je bila borba z zvermi, v kateri so umrli drugi mučenci, že končana, je moral Polikarp na grmado. Šestinosemdesetletni starček je pogumno stopil nanjo. Smirnski verniki, ki so bili priče mučeništvu svojega škofa, so zapisali: »Ko so kurjači zažgali grmado, je zaplapolal mogočen plamen, ki je naredil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. On pa je bil na sredi, ne kakor smodeče se meso, marveč kakor kruh v peči ali kot zlato in srebro v topilnici. Tudi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga blaga dišava.« Ko ga ogenj ni usmrtil, je stopil k njemu rabelj in ga zabodel. Truplo so sežgali. Kristjani so pobrali ogorele kosti, "dragocenejše od draguljev in imenitnejše od zlata, in jih na primernem mestu shranili", da bi se tam »z radostjo in veseljem zbirali ter z Gospodovo pomočjo obhajali rojstni dan njegovega mučeništva. Umrl je 23. februarja, najbrž leta 156.

Očividec Markion je vse to opisal. To poročilo o smrti svetega Polikarpa je najstarejše pričevanje o češčenju mučencev in njih ostankov.

Ime Polikarp, ki je pri nas skoraj neznano, pomeni 'plodovit', 'ploden' ali 'bogat po sadovih'. Pomensko imenu Polikarp ustreza slovensko ime Grozdan m Grozdana.

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh