Tarazij (Taras) (730 - 806)

God: 25. februar 

Človeku, ki ne išče svojih koristi, temveč mu gre za božjo čast in blagor ljudi, se vedno vse obrne v dobro čeprav za ceno trpljenja. Otipljiv zgled takšnega človeka je današnji godovnjak sveti Tarazij ali Taras, ki je bil v viharnih časih proti koncu 8. stoletja carigrajski patriarh, voditelj Cerkve na krščanskem Vzhodu. Imel je veliko nasprotnikov in sovražnikov celo med tistimi, ki jih je sam ljubil in spoštoval, toda zmagoval je, ker je bil z njim Bog, kateremu je bil z vsem svojim srcem vdan.

TarazijDoma je bil iz Carigrada, kjer se je rodil leta 730. Njegov oče je bil mestni prefekt, kar je bila zelo visoka služba. Nadarjenemu sinu je omogočil vso potrebno izobrazbo. Najbrž se je šolal v kakšnem samostanu, ker se ni poročil. Po končanem šolanju je svoje sposobnosti namenil državi. Zgodovina ga prvič omenja leta 784 (tedaj je imel že štiriinpetdeset let), ko je bil na izredno zaupnem položaju prvega tajnika cesarice Irene in njenega še nedoraslega sina Konstantina VI. Cesarica Irena je v zgodovini Cerkve najbolj znana po tem, da je odpravila prepoved češčenja svetih podob in tako se je vzhodna Cerkev vrnila k edinosti z Rimom, ki je bila pretrgana več kot pol stoletja. Nalogo ponovne krščanske sloge je uspešno izpolnil njen tajnik Tarazij.

Carigrajski patriarh Pavel IV., ki je bil nasprotnik češčenja svetih podob, je to svoje stališče obžaloval in se je leta 784 zaradi bolezni umaknil v samostan. Za svojega naslednika je cesarici predlagal Tarazija. Škofijski zbor je Tarazija res izvolil za novega carigrajskega patriarha. On te odločitve ni maral sprejeti, ker je bil laik. Potem pa se je uklonil, toda od cesarice je zahteval, naj skliče koncil, obsodi uničevanje svetih podob. Po treh mesecih resne priprave je Tarazij za božič leta 784 prejel škofovsko posvečenje. Takoj nato se je načrtno lotil priprav za koncil.

Koncil so sklicali avgusta 786 v Carigradu, pa so v cerkev, kjer so škofje zborovali, vdrli vojaki, razbijalci svetih podob, in jih razgnali. Zato so koncilsko zborovanje prenesli v Nicejo, mesto, kjer je bil prvi splošni koncil leta 325. Drugi nicejski koncil in sedmi vesoljni, ki je imel od 24. septembra do 23. oktobra 787 sedem sej, je bil zadnja velika manifestacija cerkvene enotnosti in bratstva v zgodovini Cerkve. Na njem so razglasili nauk o češčenju svetih podob in nekatere druge verske resnice in cerkvene predpise.

Patriarh Tarazij, ki je imel velike zasluge za uspeh tega koncila, je v naslednjih letih doživljal številna razočaranja. Veliko bridkosti mu je pripravil cesar Konstantin VI., ki je bil kot človek nezrel in neodgovoren. Tarazijeva patriarška služba je trajala dvaindvajset burnih let. Napolnjevalo jih je njegovo prizadevanje za izboljšanje verskega življenja in discipline. Zgodovina uvršča Tarazija med najboljše dušne pastirje. Veliko je hodil med ljudi in je za reveže očetovsko skrbel. Huda bolezen ga je prisilila, da več let ni javno nastopal. Z zglednim potrpljenjem je prenašal hude bolečine. Dokler mu je ohromelost dopuščala, je vsak dan opravil masno daritev. Ko je 18. februarja 806 umrl, ga je vse ljudstvo imelo za svetnika. Njegov spomin se že od nekdaj obhaja 25. februarja, na spominski dan njegovega pogreba.

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh