sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort

Polno ime tega svetnika je Ludvik Marija Grignion de Montfort. Krstili so ga za Ludvika; njegovo srce je bilo že od otroških let oddano Mariji in kot bogoslovec si je privzel ime Marija; Grignion je njegov rodbinski priimek, de Montfort pa plemiški naslov po rojstnem kraju na bretonski obali. Rodil se je 31. januarja 1673 kot drugi od osemnajstih otrok odvetnika Janeza Krstnika Grigniona. Mati Ivana je bila blaga žena in dobra vzgojiteljica. Leta 1690 se je družina preselila v mesto Rennes, kjer je Ludvik končal gimnazijo kot gojenec jezuitskega kolegija. Po zaupnem pogovoru z nebeško Materjo je razločno spoznal, da ji bo najbolj ustregel, če postane duhovnik. Kljub vsem oviram in težavam je dosegel ta cilj leta 1700. Nekaj časa je deloval v Nantesu, kjer ga je odbijala ostrina janzenističnih sobratov. Zatem je nastopil službo dušnega pastirja v bolnišnici v mestu Poitiers, kjer je imel prvi ljudski misijon. Zapisal je: »Imam veliko željo, da bi ljudi privabil k ljubezni do Gospoda in njegove svete Matere; da čisto ubožen in preprost hodim učit katekizem na revno podeželje in da bi grešnike napotil k pobožnosti do svete Device.« Po tem načelu se je ravnal pri vseh svojih misijonih, ki so trajali po štiri do pet tednov, da je mogel obnoviti temelje verskega življenja. Ljudi je učil stalnih pobožnih navad in vaj, obnavljal je križeve pote, družine je navajal na redno molitev rožnega venca. Naletel je na huda nasprotovanja janzenistov, tudi mnogi škofje mu niso pustili oznanjati blagovest odrešenja, zato je peš odšel v Rim in papež Klemen XI. je brez pridržka pohvalil njegovo zamisel in ga imenoval kar za 'apostolskega misijonarja' za Francijo. Dobil je pooblastilo, da lahko vodi svoje rojake po Mariji k Jezusu kot popotni pridigar. Za misijonsko področje je izbral zahodne francoske pokrajine, posebno Bretanjo in Vendejo, kjer je kot rojak najhitreje mogel doseči stik z ljudstvom. Njegovo goreče delovanje je pretrgala zgodnja smrt: umrl je 28. aprila 1716, star komaj 43 let. V predzadnjem letu življenja je dosegel ustanovitev dveh verskih združenj, ki sta nadaljevali njegovo poslanstvo.

Ludvik Marija Grignion Montfortski se je vsa zrela leta utapljal v mistično molitev, iz katere je črpal globoka duhovna spoznanja. Le-ta odsevajo iz njegovih spisov. Mnogi manjši spisi so bili namenjeni bogoljubnim dušam. Dva njegova največja spisa sta ostala v rokopisu in sta bila natisnjena šele 19. stoletju: leta 1842 njegovo najbolj znamenito delo Traktat o pravi pobožnosti do svete Device, leta 1872 pa Ljubezen do večne modrosti. Cerkev ga je leta 1888 razglasila za blaženega, leta 1947 pa za svetnika. Papež bl. Janez Pavel II. ga je leta 1996 uvrstil v svetniški koledar katoliške Cerkve: njegov god se obhaja 28. aprila.

(pričevalec evangelija 04_2012)

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh