Štirideset mučencev iz Sebaste

God: 10. marec

Že v 3. stoletju je bilo mnogo mučencev tudi med vojaki. Ko je bila pod cesarjem Konstantinom (leta 313) krščanska vera državno priznana in sicer najprej v vojski! je bilo seveda naravno, da so bili v cesarskih četah tudi krščanski vojaki. Na Zahodu je vse lepo teklo, na Vzhodu pa je bil Konstantinov sovladar Licinij sprva do kristjanov strpen in celo dobrohoten, ko pa se je s Konstantinom spri, je začel kristjane preganjati. Preganjanje se je začelo okrog leta 320. Kristjane je imel za Konstantinove zaveznike in potem takem za svoje sovražnike. Najprej se lotil 'čistke' na svojem dvoru in v vojski. V Kapadokiji je dal razglasiti odlok, po katerem se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. Ta odlok je Agrikolaj, cesarski namestnik v Kapadokiji in Mali Armeniji, posredoval vsem, ki so služili v cesarski vojski.

40-mucencevNa podlagi tega odloka je bilo obsojenih na smrt štirideset vojakov sloveče dvanajste rimske legije, ki je veljala za elitno. V njej so služili predvsem domačini iz Kapadokije in Armenije, nekaj vojakov pa je bilo iz drugih delov cesarstva. Legendarni opis smrti štiridesetih mučencev pripoveduje, da je namestnik Agrikolaj sam prišel k 'bliskoviti legiji', da spolni cesarjev ukaz. Tedaj je štirideset vojakov stopilo iz vrste in vsi so neustrašeno priznali, da so kristjani in da jih nobena muka ne bo odvrnila od Kristusa. Ohranila se nam je njihova oporoka ter govori cerkvenih očetov Bazilija Velikega, Gregorja iz Niše, Janeza Krizostoma, v katerih poveličujejo junaštvo teh vojakov.

Mučeništvo so pretrpeli v Sebasti (danes Sivas v Turčiji). Namestnik jih je najprej skušal pripraviti k odpadu od vere s tem, da jim je obljubljal odlikovanja, povišanja, denarne nagrade, toda vojaki so odvrnili: »Kaj nam hočeš dati takega, kar bi moglo nadomestiti ono, kar nam hočeš vzeti? Predlagati nas hočeš v odlikovanje cesarju, izneveriti pa njemu, ki je resnično vladar ... Mi preziramo ta svet. Iz ljubezni do Boga smo pripravljeni pretrpeti kakršne koli muke.«

Odvedli so jih v ječo, čez teden dni pa jih je zasliševal vrhovni poveljnik čet Lisias. Ko jih ni mogel ne omajati ne ostrašiti, si je zanje izmislil nenavadno kruto smrt. V Armeniji je marca še zelo ostra zima, zato jih je obsodil, naj počasi umirajo zaradi zmrznjenja. Odvzeli so jim vso obleko in jih postavili na zamrznjen ribnik znotraj mestnega obzidja. Bil je peklenski mraz in pihal je leden veter. Blizu ribnika je bilo kopališče s toplo vodo za tiste, ki bi si morda premislili. Eden je to res storil, vendar je umrl brž ko je prišel na toplo. Namesto njega je stekel na led vojak, ki je stražil kopališki dom, tako da je bilo junaških pričevalcev spet štirideset. Naslednje jutro je prišel sodnik in ukazal, naj še živim polomijo roke in noge, jih sežgo na grmadi, pepel pa potresejo v reko. Tako kristjani niso mogli izpolniti oporoke štiridesetih mučencev, naj ji pokopljejo v skupnem grobu.

Češčenje štiridesetih mučencev iz Sebaste se je na Vzhodu hitro razširilo, na Zahod pa je njihovo češčenje prinesel škof Gavdencij iz Briksije, ki je obiskal vzhodne kraje. Njihov spomin se v rimski Cerkvi obhaja 10. marca. Po kmečki veri je god štiridesetih mučencev vremenski mejnik: vreme tega dne drži 'štirideset dni'. »Če štiridesetih mučenikov dan ni lepo, tudi štirideset dni potem ne bo.« Niko Kuret k temu pripominja, da je pregovor pač treba razumeti tako, da se po dolgoletnih skušnjah vreme, kakršno se naredi proti sredini marca, rado nekaj časa drži.

Zajemi vsak dan

Ni mogoče pričakovati dejavnega sodelovanja pri evharističnem opravilu, če se ga udeležujem površno, brez predhodnega presojanja svojega življenja.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 21. Julij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh