Sv. Janez XXIII. (1881-1963)

God: 3. junij

"Hočem biti dober, vedno dober, dober z vsemi."

Janez XXIII"Občutek majhnosti, ki me vedno spremlja in mi pomaga, da se ne prevzamem, je velika milost božja. Ohranjuje me preprostega in me varuje, da se ne osmešim." Tako je v svojem Dnevniku duše 15. junija 1956 zapisal kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, beneški patriarh, ki je leta 1958 postal papež Janez XXIII. Ta zname­niti dnevnik, ki ga je dovolil objaviti šele po svoji smrti, je začel pisati kot petnajstletni dijak. "Bil sem dober in nedolžen, le nekoliko boječ dečko. Želel sem Boga ljubiti za vsako ceno in sem mislil samo na to, da bom postal duhovnik in služil pre­prostim dušam, takim, ki potrebujejo mnogo potrpežljive skrbi." Izšel je iz skromnih razmer. Rodil se je 25. novembra 1881 kot tretji od trinajstih otrok kmečke družine v kraju Sotto il Monte pri Bergamu in bil še isti dan krščen na ime Angelo Giuseppe. V domači vasi se je naučil pisati in brati, potem so duhovniki bis­tremu fantiču omogočili, da je šel v "pravo" šolo in v semenišče, kjer so ga predstojniki "potisnili" še više: poslali so ga študirat bogoslovje v Rim, kjer je dosegel doktorski naslov. Najsrečnejši dan njegovega življenja je bil 10. avgust 1904, ko je bil posvečen v duhovnika.


    + Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.
    + Misel na sedanjost me tolaži, ker je še čas za usmilje­nje. Misel na prihodnost mi vliva pogum ob upanju, da izgubljeni čas lahko še rešim. Koliko bo še prihodnosti? Naj je bo malo ali ve­liko, tvoja bo, moj Gospod.
    + Delati hočem zavzeto, a brez zaskrbljenosti, kako bo uspelo. Potrudil se bom, kakor da je vse odvisno od mene, obenem pa tako, kakor da moje delo ni nič važno.(sv. Janerz XXIII.)

"Samo zato si želim biti duhovnik," je zapisal v svoj Dnevnik duše, "da bi kakorkoli lahko delal dobro." To bi rad delal kot župnik v kakšni gorski fari, toda njegov škof je imel z njim drugačne načrte: najprej ga je poslal v Rim študirat cerkveno pravo, potem pa ga je izbral za svojega tajnika. Ko je Italija leta 1915 napovedala vojno Avstriji, je bil vpoklican k vojakom in do konca vojne je bil vojaški kaplan. Po vojni je bil nekaj časa spiritual v bogoslovnem semenišču v Bergamu, od leta 1921 pa je deloval v Rimu. Leta 1925 je bil posvečen v škofa in imenovan za apostolskega vizitatorja v Bolgariji, zatem pa v Turčiji in Grčiji. Leta 1944 mu je bila naložena kočljiva naloga apostolskega nuncija v laični Franciji, kjer je s svojo prisrčnostjo znal raztopiti še tako ledene predsodke. Januarja 1953 je prejel kardinalski klobuk, marca tega leta pa je že nastopil kot patriarh v Benetkah. "Vaši naklonjenosti priporočam moža, ki hoče biti vaš brat: ljubezniv, dostopen, razumevajoč," se je Benečanom pred­stavil v baziliki sv. Marka, kjer je želel biti pokopan, trdno prepričan, da je to njegova zadnja postaja.

"Gremo v Rim naredit novega papeža," je dejal patriarh, ko je po smrti Pija XII. zapuščal Benetke. Govorilo se je, da bo novi papež "prehodni": izvolili bodo kakšnega starejšega kardinala in večkrat se je omenjalo tudi Roncallija, ki pa se za te govorice ni zmenil. "Skupna molitev mora doseči, da bo novi papež človek umnega in krotkega vladanja, da bo svetnik in posvečevalec hkrati," je pisal bergamskemu škofu, ne da bi se zavedal, da piše o sebi. Pri enajstem glasovanju v konklavu je bil izvoljen in izbral si je ime Janez: ker je bilo tako ime njegovemu očetu pa Jezusovemu predhodniku Krstniku in Gospodovemu najljubšemu učencu Evangelistu. To je bilo 28. oktobra 1958. Pokazal je, da hoče biti tudi kot papež ljubeči oče vseh katoličanov in prijatelj vseh ljudi dobre volje. Ves svet, celo samega sebe, kot je dejal, je presenetil, ko je 25. januarja 1959 napovedal vesoljni cerkveni zbor - drugi vatikanski koncil. V katoliško Cerkev je ta prinesel "nekaj svežega zraka" (kar močan prepih!) in jo pripravil na poslanstvo v novem tisočletju.

Po treh letih priprave je Janez XXIII. vodil prvo zasedanje, ki se pričelo 11. oktobra 1962, preostala tri zasedanja pa so potekala pod vodstvom njegovega naslednika Pavla VI.; koncil se je končal 8. decembra 1965. Papež Janez Dobri, ki je katoličanom in vsem ljudem dobre volje na­menil sedem okrožnih (najpomembnejši sta Mati in učiteljica ter Mir na zemlji), je dokončal svoje življenjsko poslanstvo 3. junija 1963. "Skušal sem ljubiti vse, hotel sem dobro vsem," je dejal malo pred smrtjo.

Leta 2000 je končan postopek za razglasitev Janeza XXIII. za blaženega, ki se je začel junija 1966. Papež Janez Pavel II. uradno prizna čudež na priprošnjo Janeza XXIII. 3. septembra papež Janez Pavel II. razglasi Janeza XXIII. za blaženega. Njegov god se takrat obhaja 11. oktobra, na obletnico začetka drugega vatikanskega koncila.

27. aprila 2014 papež Frančišek razglasi blaženega Janeza XXIII. za svetnika, glasnika evangeljske preprostosti in dobrote.

Čuk S., Pričevalec evangelija, v: Ognjišče (1999) 12, str. 32.

Zajemi vsak dan

Najlepši spomenik, ki ga more dobiti človek, stoji v srcih soljudi.

(Albert Schweitzer)
Ponedeljek, 24. April 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh