Anton Padovanski (1195–1231)

Mesto Padova v severni Italiji je znano po vsem svetu zaradi svetega Antona, ki sodi med najbolj priljubljene svetniške osebnosti in mogočne nebeške zavetnike v zahodnem krščanstvu. V Padovi in po Italiji je tako slaven in tako močno češčen, da mu pravijo kar 'Il Santo' (svetnik 'brez konkurence'). Veličastna bazilika, zgrajena nad njegovim grobom, privablja množice romarjev od vsepovsod. Mašna prošnja na njegov god ga predstavlja kot znamenitega oznanjevalca evangelija in pomočnika v vseh stiskah. Mnogi se mu priporočajo za izgubljene reči. Njegov kip ali sliko lahko vidite v skoraj vseh naših cerkvah: upodobljen je kot mlad redovnik, ki ima v naročju Dete Jezusa, v rokah pa drži lilijo.

Anton Padovanski

Sveti Anton ni bil doma iz Padove in po rodu ni bil Italijan, temveč Portugalec. Rodil se je leta 1195 (ali morda kakšno leto prej) v Lizboni, prestolnici Portugalske. Pri krstu je dobil ime Fernando. Iz njegovega otroštva vemo le to, da je zgodaj izgubil starše. Pri petnajstih letih ga najdemo v stolniški šoli v Lizboni. Ko je šolo končal, je vstopil v skupnost avguštinskih korarjev, najprej v Lizboni, zatem v Coimbri. Poglobil se je v študij Svetega pisma in cerkvenih očetov. Pri šestindvajsetih letih je bil posvečen v duhovnika. V Coimbri srečal pet manjših bratov, ki jih je sv. Frančišek Asiški poslal kot misijonarje med Mavre, muslimanske Arabce na Pirenejskem polotoku. Od tam so odšli v Maroko, kjer so umrli kot mučenci. Njihove posmrtne ostanke so prepeljali v Coimbro in jih tam pokopali. Pričevanje teh misijonarjev je Fernanda tako prevzelo, da je poleti 1220 zaprosil za sprejem v red Frančiškovih manjših bratov, kjer je dobil ime Anton. Odšel je kot misijonar v Maroko, toda zbolel je – Bog mu je dal vedeti, da ima z njim drugačne načrte. Ko se je vračal v Coimbro, je vihar zanesel ladjo na Sicilijo in Anton se je pridružil sinovom sv. Frančiška v Messini. Konec maja 1221 se je udeležil generalnega kapitlja v Assisiju in se tam srečal s sv. Frančiškom. Kakšni dve leti se je mirnem samostanu Montepaolo pri Forliju učil redovnega življenja po vodilu očeta Frančiška. Kmalu je zaslovel kot odličen pridigar. Zaradi njegove učenosti ga je Frančišek leta 1223 imenoval za prvega bogoslovnega profesorja svojega mladega reda. V letih 1225–1227 je deloval v južni Franciji, kjer je s svojo ognjevito, a obenem blago pridigo zbiral skupaj velike množice, da je pogosto pridigal zunaj, na trgih. Ljudje so mu prisluhnili, ker je svoje oznanjevanje potrjeval z življenjem. Ko je opominjal pridigarje: »Živa je govorica, ko govorijo dela. Umolknejo naj besede, govorijo naj dela«, je mislil tudi nase. Ko se je vrnil v Italijo, je bil izvoljen za predstojnika reda manjših bratov v severnem delu Italije. Leta 1230 je prvič prišel v Padovo, kjer je do konca leta zaključil svoje Nedeljske govore. Kot član poslanstva, ki je v redovnih zadevah potovala v Rim, je pridigal pred papežem Gregorjem IX., ki je bil tako prevzet od njegovega izrednega poznanja Svetega pisma, da ga je imenoval 'skrinja zaveze'. Ko je bil na lastno prošnjo razrešen predstojniške službe, se je vrnil v Padovo. Tu je pisal svoje slavne Govore za svetniške praznike. Po uspešnih postnih pridigah se je umaknil v Camposanpiero. Ko je začutil, da mu pojemajo moči, je prosil, naj ga odpeljejo v samostan v Padovo. Po poti je tako oslabel, da so ga prenesli v majhen samostan Arcella, kjer je še isti dan, 13. junija 1231, izdihnil dušo. Na njegovem grobu v Padovi so se začeli goditi čudeži. Ko so bili potrjeni, ga je papež Gregor IX. že 30. maja 1232 – manj kot leto dni po smrti – razglasil za svetnika. Naslov cerkvenega učitelja mu je dal papež Pij XII. leta 1946.

Silvester ČUK

Zajemi vsak dan

Zoper tebe imam to, da si opustil svojo prvotno ljubezen. Spomni se torej, od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela.

(Razodetje)
Petek, 16. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh