Adalbert (umrl 981)

God: 20. junij

Nemški cesarji srednjega veka so se zelo trudili za misijonsko delo v deželah Slovanov ob vzhodni državni meji. Pri tem seveda niso odloča­li zmerom samo verski nameni. Vladarji severnih in vzhodnih Slova­nov, ki bi sprejeli krščanstvo po nemških misijonarjih, bi s tem zavaro­vali njihov imperij. Na njihovih tleh so zato cesarji radi širili krščan­stvo in urejali cerkveno organizacijo. Pokristjanjevanje bližnjih slovan­skih dežel se je začelo že za časa Karla Velikega, načrtno pa se je nada­ljevalo v času cesarjev Otonov iz saške dinastije. Cesar Oton I. (936- 973) je po zmagi nad Madžari na Leškem polju leta 955 sklenil ustano­viti novo škofijo za Slovane v Merseburgu ob reki Saale. Ko je to leta 962 dosegel, je že snoval načrt za ustanovitev nove cerkvene pokrajine s sedežem v Magdeburgu ob Labi, takrat že nemškem mestu na slo­vanskih tleh. Od tam naj bi njegovi misijonarji širili krščanstvo med polabske Slovane in še dalje na Poljsko in v Rusijo. Uresničenje tega načrta mu je delno uspelo šele malo pred smrtjo. Za prvega nadškofa v Magdeburgu (s slovanskim imenom Devin ob Labi) je izbral Adalberta, takrat opata v Weissenburgu (Alzacija).

AdalbertNadškofija Magdeburg je še ostala kot izhodišče poznejšega misijonskega dela v vzhodnih deželah, tako da življenjsko delo sv. Adalberta ni bilo zaman. Adalbert velja za veli­kega misijonarja. Umrl je na vizitacijskem potovanju po škofiji Merse­burg 20. junija 981. Prepeljali so ga v Magdeburg in pokopali v stolni­ci. V zgodovinskih virih ga štejejo med svetnike.

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh