Misli Lojzeta Kozarja

Lojze Kozar (* 11. november 1910, Martinje; † 29. april 1999, Odranci)

 

- Vse nas je izoblikovalo trpljenje, zato ima vsako trpljenje velik smisel. Bili smo nezaupljivi drug do drugega, ker se nismo poznali. Taki smo včasih tudi do Boga; premalo ga poznamo, zato imamo o njem napačno podobo.

- Božje odločitve bomo razumeli šele v onstranstvu. Zaupati moramo Bogu tudi tedaj, ko njegovih odločitev ne razumemo, hoditi za njim tudi takrat, ko so njegove poti strme, polne bridkosti in do kraja nerazumljive. Vse izvira in vse se vrača k istemu osnovnemu spoznanju: Bog je ljubezen, zato nam ne more hoteti nič resnično hudega.

- Čim več let sem na svetu, bolj se mi zdi, da imamo reveži boljše, občutljivejše srce kakor bogati in mogočni. Če je to res, potem smo kljub vsemu mi srečnejši od onih.

- Božje kraljestvo je že tukaj na zemlji. To je področje, kjer vlada Bog, to je pravičnost, ki se med ljudmi utrjuje in jih med seboj povezuje.

- Muslimani se morajo, preden vstopijo v mošejo, v svoj molitveni prostor, obredno umiti. Nas kristjane je enkrat za vselej umila krstna voda.

- Resnična ljubezen pravi: natanko te poznam in vem, v čem si negotov in prav v tistem te hočem podpirati, zato sem ti blizu.

- Jezus ljubi človeka tudi zaradi svoje Matere Marije, zato se v svoji grešnosti tako radi zatekamo k Mariji.

- Nisem še vedel, da lepo in z veseljem sprejeti pomeni včasih prav toliko kakor darovati.

- Priznanje sebi, da marsikaj ni bilo prav, je obenem priznanje Bogu in obtožba samega sebe. Obtožba pa je že obžalovanje in če je obžalovanje resnično, je to isto kot spreobrnjenje.

- Jezus ljubi človeka tudi zaradi svoje Matere Marije, tega čudežnega belega cveta med grešnim trnjem, zato se v svoji grešnosti tako radi zatekamo k Mariji.

- Križ je znamenje odrešenja, znamenje kristjana, pa tudi znamenje trpljenja. To zadnje znamenje nam je sicer najmanj ljubo, vendar nam je v dobro, saj božja ljubezen tudi največje trpljenje lahko spremeni v blagoslov.

- Z besedo se drugim dajemo, se drugemu odpremo, z njimi izrazimo svoj odnos do tistega, s katerim ali o katerem govorimo, z njimi delimo z bližnjimi svoje radosti, svoje vzhičenje, ali pa z njimi bližnjemu nalagamo del svojega bremena in svoje žalosti.

- Kdor služi, v resnici vlada. Kdor pa samo vlada, je v resnici suženj... Sam sebi suženj. Sam svoj malik.

- Bog lahko tudi največjo hudobijo presuče nekomu v korist. Trdno verujem, da Bog to neprestano dela. Čim trdneje bomo o tem prepričani, tem lažji bo naš križev pot.

- Čudno pa je to: čim bolj ga imam rada, tem več trpim, ker se bojim zanj. In čim bolj trpim, tem raje ga imam. Ljubezen izziva trpljenje, trpljenje krepi ljubezen.

- Pokrižanje z blagoslovljeno vodo poleg spomina na krst izraža tudi željo, da bi stopili pred Gospoda čisti, brez kakršnega koli zla v svojem srcu.

- Če bi se kdaj poglobil v to, kakšna vrednota je Bog, kakšna brezmejna ljubezen in dobrohotnost, ti srce ne bi dalo, da bi se odvrnil od njega.

- Vsi ljudje ne bodo nikoli enaki, saj nimajo vsi enakih sposobnosti. Pa čeprav bi jih imeli, jih ne bi vsi v enaki meri razvili.

- Poznam pametne in nore ljudi. Ljudi, ki si dajo kaj dopovedati, in ljudi, ki jih prigovarjanje v njihovi neumnosti še spodbuja.

- Če Boga v resnici ljubimo, ne moremo drugače, kakor da smo ob njem vzhičeni, polni občudovanja.

- S pokrižanjem so naše roke razpete v vodoravni smeri, razširjene v bratski objem vseh ljudi, zlasti najbližjih, pa ne samo ljudi, ampak vsega božjega sveta.

- Najprej moli. Moli, da bi znal biti majhen, ves preprost in do kraja iskren. Da bi se takega majhnega najprej vzljubil sam ... potem se pa tak ves dal Njemu, ki edini zna učinkovito zdraviti naš napuh in samoveličanje

- Kako zvonovi pojejo, je nekoliko odvisno od zvonarja ali pritrkovalca, še bolj pa od našega razpoloženja: zvonovi pozvanjajo predvsem tako, kakor jih slišimo - z veselim ali bolečim srcem.

- Naš dar (pri maši) je zunanje znamenje naše notranje pripravljenosti, da Bogu darujemo sami sebe - da se darujemo njemu, ki je naš in smo mi njegovi.

- Ni stvari, ki bi nam mogla biti vse, razen Boga. Če Boga res poznamo, če nam je res najdražji, je sicer zelo hudo, če drugo najdražje izgubimo, obupamo pa vendarle ne.

- Trpljenje je lahko tudi dar, dar božje ljubezni, da te bo trpljenje poplemenitilo, da ne boš v svojem življenju nikomur storil nobene krivice, vsaj vede ne.

zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh