Sveta brata - blagovestnika Slovanov

Sveta brata, po rodu Grka iz Soluna, sta pred odhodom na Moravsko prevedla v slovanski jezik najpotrebnejše bogoslužne knjige ter tako postavila temelje slovanski krščanski kulturi. Upravičeno ve­ljata za " začetnika književnosti številnih slovanskih narodov. Med Slovane sta prišla kot poslanca Cerkve v Carigradu, ves čas pa sta bila najtesneje povezana z apostolskim sedežem v Rimu, ker sta hotela graditi most med krščanskim vzhodom in zahodom. Zato ju je prvi slovanski papež Janez Pavel II. ob koncu leta 1980 razglasil za sozavetnika Evrope (ob sv. Benediktu).

Rojstno mesto blagovestni­kov Slovanov je bil Solun, po­membno vojaško in trgovsko središče bizantinskega cesarstva ob lepem morskem zalivu pod vznožjem hriba Hortač. Ob času njunega rojstva je bila solunska okolica pretežno slovanska in upravičeno smemo sklepati, da sta se tudi naša brata v mladosti naučila slovanskega jezika. Njun oče Leon je bil namestnik (drungarij) solunskega vojvoda, njuni materi je bilo ime Marija. Po poročilu „Žitja Konstantina", starodavnega življenjepisa sv. Cirila, sta imela sedem otrok. Imeni Ciril in Metod sta samo stanski imeni naših apostolov. Metod, čigar krstno ime je bilo najbrž Mihael, je bil med starejšimi otroki in rodil se je okoli leta 812. Viri nič ne povejo o njegovi mladosti. Ko je postal mož, je bil imenovan za cesarskega na­mestnika v pokrajini ob reki Strumi, ki je bila pretežno slovanska. Ko je leta 856 zavladal cesar Mihael III. in je bil z dvora odstranjen upravitelj Teoktist, zaščitnik njihove družine, se je Metod umaknil v samostan na meniško goro Olimp v Mali Aziji. Kmalu se mu je pridružil tudi brat Ciril in brata sta skupaj uživala samo­stansko samoto do leta 860, ko sta bila poslana k Hazarom, mongolskemu ljudstvu med po­lotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. V tem času so se zaradi tesnejših stikov z Bizantinci začeli zanimati za krščanstvo. Brata sta se na poti Hazarom ustavila na Krimu in tam našla relikvije sv. papeža Klemena, ki je umrl konec 1. stol. kot pregnanec na Krimu. Te svete ostanke sta kasneje vzela s seboj na Moravsko, po­tem pa jih odnesla v Rim. Konstantin je pred hazarskim vladarjem in njegovimi veljaki uspešno branil krščanstvo pro­ti judovstvu. Po vrnitvi v Cari­grad jeseni 861 so Metodu ponu­dili mesto nadškofa; ko ga je odklonil, so ga postavili za igumana (opata) samostana Polihron na Olimpu, Konstantin pa je ostal v Carigradu pri cerkvi svetih apostolov.

Odhod na Moravsko

V tedanjem krščanskem svetu sta imeli glavno besedo dve velesili: na zahodu frankovska država, na vzhodu bizantinsko cesarstvo. Vzhodnofrankovska, poznejša nemška država je hote­la spraviti pod svoj vpliv zahodne Slovane, prednike današnjih Če­hov, Slovanov in Poljakov, na jugu pa je proti Bizantincem podpirala Bolgare. V bizantin­skem cesarstvu so se sredi 9. stol. umirila notranja nasprot­ja in vladarji so hoteli obnoviti voj nekdanji vpliv na sosede.

V takih okoliščinah je jeseni leta 862 prišlo v Carigrad odpo­slanstvo moravskega kneza Rastislava, ki je zavladal leta 846 kot vazal vzhodnofrankovskega kralja Ludvika in v kneževino so prišli nemški misijonarji iz ško­fije Passau. Sčasoma se je Rastislav politično osamosvojil. Uvi­del je, da, se bo nemškemu pritisku mogel upirati le, če doseže neko cerkveno samostoj­nost, ki bi bila opora državni neodvisnosti. Iz Carigrada je že­lel dobiti škofa in misijonarje, ki bi znali slovanski jezik ter bi postavili temelje samostojni cer­kveni pokrajini s slovanskim bo­goslužnim jezikom. Cesarju Mi­haelu III. je ta načrt ustrezal in za to nalogo je izbral Konstan­tina in Metoda.

Konstantin je najprej sestavil prvi slovanski črkopis — glagoli­co. Na podlagi grških malih črk je sestavil tako popolno abece­do, da je mogel z njo izraziti vse slovanske glasove. Potem sta bra­ta — najbrž s pomočjo učencev slovanskega rodu — začela preva­jati na slovanski jezik evangelij in bogoslužne knjige. Za osnovo sta vzela slovansko narečje iz okolice Soluna. Jezik, ki sta se ga posluževala, danes imenujemo stara cerkvena slovanščina, ker so bile vse knjige namenjene bogoslužju in oznanjevanju.

Ko sta imela v rokah najpo­trebnejše bogoslužne knjige, stal v spremstvu učencev v prvi polo­vici leta 863 prišla na Moravsko. Najprej sta poskrbela za vzgojo sodelavcev: ustanovila sta šolo, v kateri sta mlade može pripravlja­la za cerkvene službe. Na Morav­skem sta ostala dobra tri leta. Med tem (864) je moral knez Rastislav priznati nadoblast nemškega kralja in na Moravsko so spet pričeli prihajati nemški duhovniki, ki so bili nasprotni misijonskemu delu solunskih bratov, posebno njunemu slo­vanskemu bogoslužju. Ob koncu leta 866 sta Konstantin in Me­tod zapustila Moravsko in šla naprej v Panonijo. To je bila vzhodnofrankovska mejna grofi­ja, ki je poleg dela panonske nižine, tedaj naseljene s Slovani (kasneje so jih izrinili Madžari), obsegala tudi severovzhodni del današnjega slovenskega ozemlja. Mejni grof je bil takrat Kocelj (861—874), ki se je kasneje (869) povezal z moravskim knezom Rastislavom, se uprl vzhod nofrankovskemu gospostvu in zavladal kot neodvisen slovenski knez. Knez Kocelj je slovanske blagovestnike slovesno sprejel. Pri njem so ostali nekaj mesecev. Sveta brata sta se pri oznanjeva­nju oprla na misijonsko delo salzburških duhovnikov, ki so v Blatenskem kostelu imeli šolo za vzgojo domačih panonskih du­hovnikov. O tej povezanosti pri­ča sorodnost med drugim brižinskim spomenikom (brižinski spomeniki so najstarejši ohranje­ni zapisi v slovenskem jeziku) in govorom sv. Klimenta Ohridske­ga v čast mučencem. Knez Kocelj se je navdušil za slovansko bogoslužje in je bratoma zaupal okoli 50 učencev, da bi jih vzgojila za cerkvene službe v Panoniji.

Potrditev slovanskega bogoslužja in Cirilova smrt

V poznem poletju leta 867 sta se brata z učenci napotila proti Benetkam. Najverjetneje so potovali po tedaj še ohranjeni rimski cesti. Ptuj Celje - Ljubljana - Oglej. Konstantin in Metod sta v Benetkah pred latin­skimi duhovniki zagovarjala upravičenost slovanskega bogo­služja. Tam sta prejela povabilo papeža Nikolaja I., naj prideta k njemu v Rim, kakor sta tudi bila namenjena. Papežu so prišle na ušesa razne pritožbe na račun delovanja Konstantina in Meto­da na Moravskem in hotel je iz njunih ust slišati resnico. Slovan­ski misijonarji so prišli v Rim decembra 867, ko je bil na Petrovem sedežu že nov papež - Hadrijan II. Brata sta imela s seboj relikvije sv. Klemena, zato sta bila sprejeta zelo slovesno. Relikvije, ki jih je nosil sam papež, so v. sprevodu nesli v cerkev sv. Klemena. Konstantin in Metod sta prišla v Rim pred­vsem z dvojnim namenom: pri papežu doseči odobritev slovan­skega bogoslužja in ustanovitev samostojne slovanske cerkvene pokrajine, ki bi bila tesno naslo­njena na Rim. S tem sta podprla: (Rastislavovo) zamisel o samo­stojni slovanski državi, ki bi združevala slovanske rodove v tedanji Srednji Evropi. Papež Hadrijan II. je sprevidel, da bi z ustanovitvijo slovanske cerkvene pokrajine zaustavil frankovsko prodiranje proti vzhodu, nova cerkvena pokrajina pa bi bila tudi most papeškega vpliva proti krščanskemu vzhodu, ki se je prav tedaj začel oddaljevati od Rima, in je bil zamisli naklonjen. Najprej pa je rimski cerkvi Mari­je Velike slovesno potrdil slovan­ske bogoslužne knjige. Metod in trije slovanski učenci so bili posvečeni v duhovnike, Kon­stantin pa je morda prejel škofovsko posvečenje. V naslednjih tednih so po številnih rimskih cerkvah slovesno obhajali bogo­služje v slovanskem jeziku. Sveta brata s spremstvom sta zaradi neugodnih političnih razmer r ed Slovani precej časa ostala v Rimu. Stanovala sta v grškem samostanu pri sv. Praksedi, kjer sta v slovanski jezik prevajala rimsko liturgijo (dotlej so rabili bizantinsko).

Neutrudni Konstantin je ne­varno zbolel. Čutil je, da se njegovo življenje izteka in želel je umreti kot menih. Naredil je redovne zaobljube in si nadel meniško ime Ciril (Kyrillos; po stari navadi se je morala prva črka meniškega imena ujemati s prvo črko krstnega imena). Pred smrtjo je poklical k sebi brata Metoda in učence ter pred njimi zmolil poslovilno molitev, iz ka­tere razberemo, da se je čutil kot vrhovnega pastirja (škofa) črede krščanskih Slovanov. Bra­ta Metoda je prosil, naj se ne da premamiti skušnjavi, da bi se umaknil v samoto, temveč naj nadaljuje misijonsko delo med Slovani. Umrl je 14. februarja 869, star komaj 42 let. Metod je želel njegove posmrtne ostanke ponesti v domovino (Solun), potem pa je prosil, naj ga pokop­ljejo v rimski cerkvi sv. Klemena. Tam počiva še danes v posebni kapeli ob desni strani oltarja (sedanja cerkev je iz 12. stol.), ki jo krasijo številne slike in moza­iki s prizori iz življenja svetih bratov.

Metod - slovanski nadškof

Po smrti mlajšega brata Cirila, ki je bil miselni in duhovni voditelj misijonskega dela med Slovani, je Metod ostal sam. Nekaj mesecev po Cirilovi smrti je papež Hadrijan II. dobil pismo od Koclja, neodvisnega kneza v Panoniji. Nemškega jarma sta se otresla tudi moravska kneza Rastislav in Svetopolk. Dani so bili pogoji za ustanovitev samostojne slovanske cerkvene pokrajine. Knez Kocelj je prosil papeža, naj jim pošlje Metoda. Poleti 869 je Metod s posebnim papeževim pismom kot apostolski delegat, odšel h Koclju. Ta ga je sprejel z vsemi častmi, potem pa ga je v spremstvu slovanskih velikašev poslal nazaj v Rim in papež ga je posvetil za panonsko-moravskega nadškofa.

Obnovil je staro­davno sirmijsko nadškofijo, ime­novano po sedežu v mestu Sirmiju (današnji Sremski Mitrovici), ki je bilo na ozemlju Kocljeve kneževine. Najkasneje v začetku leta 870 se je Metod kot nadškof vrnil v Panonijo. (Nekateri sodi­jo, da je potoval skozi Istro in Dalmacijo in je med tamkajšnji­mi Slovani uvedel slovansko bo­goslužje, ki se je kot glagolsko bogoslužje ponekod ohranilo do nedavnega.) Tam je ostal približ­no pol leta in je uspešno organi­ziral cerkveno življenje. Poleti je šel na Moravsko, čeprav so bile tam politične razmere zelo ne­ugodne. Svetopolk je svojega strica Rastislava izdal Nemcem,, ki so zasedli vso Veliko Morav­sko. Tudi nadškof Metod je. kmalu postal njihov ujetnik. Nemški škofje so Metoda obso­dili zaradi „krivih naukov" in ga zaprli, po vsej verjetnosti v sa­mostan švabski samostan Ellwangen, kjer je hiral dve leti in pol. O tem nezaslišanem deja­nju je papežu poročal knez Kocelj, toda Hadrijan II. je bil star in bolehen in ni mogel nič ukreniti zoper samovoljo nemških škofov. Naslednik, Janez VIII., ki je prijel za krmilo Cerkve proti koncu leta 872 jim je ukazal. naj Metoda nemu­doma izpustijo, in jih kaznoval s prepovedjo izvrševanja škofov­skih opravil. Nadškof Metod je iz ječe odšel h knezu Koclju, od tam pa kmalu na Moravsko h knezu Svetopolku, ki se je med tem uprl Nemcem in je izgnal vse Slovanom sovražne bavarske duhovnike. Metod je lahko prenesel na Moravsko središče svoje škofije in svojega delovanja. Že spomladi 874 pa se je Svetopolk spet uklonil Nemcem, panonskega kneza Koclja so na silo odstranili, tako da je bilo delo Metoda in slovanskih duhovnikov silno oteženo. Nadškofa Metoda so tožili v Rim. Spomladi leta 880 je pred papežem Janezom VIII. sijajno dokazal svojo pravovernost in dosegel ponovno potrditev slovanskega bogoslužja. Častitljivi nadpastir se je vrnil na Moravsko s pismom papeža Janeza VIII., naslovljenim na Svetopolka, v katerem mu ukazuje, naj sprejme Metoda kot nadškofa. Svetopolk je Metoda sicer sprejel, toda podpiral ga ni veliko. Nasedel je nemškemu duhovniku Vihingu, pretkanemu spletkarju in Metodovemu glavnemu nasprotniku. S ponarejenim papeškim pismom je hotel izriniti Metoda z nadškofijskega sedeža, kar mu pa ni uspelo. Pač pa je dosegel, da ga je papež na SvetopoIkovo priporočilo posvetil za škofa v Nitri na Slovaškem. Metod je škofa Vihinga, zagrizenega nasprotnika slovanskega bogoslužja, sprejel ker je želel doseči spravo s Svetopolkom. Leta 882 je Metod, najbrž po dogovoru s papežem, potoval v Carigrad. Po vrnitvi od tam se je posvetil prevajanju svetega pisma; na slovanski jezik in prevedel tudi zbirko zakonov in izbrana dela cerkvenih očetov. Ko je čutil, da se bliža konec njegove naporne življenjske poti, je za svojega naslednika določil zvestega slovanskega učenca Gorazda. Nadškof Metod je umrl 6. aprila 885 in pokopali so ga v stolni cerkvi, ki naj bi po izročilu stala blizu Velehrada (pri Mikulčicah, južno od Velehrada, so odkrili veliko gradišče z več cerkvami). Zdaj ne vemo, kje je Metodov grob. Krive so bile predvsem zgodovinske razmere. Metodov naslednik Gorazd svoje službe sploh ni mogel izvrševati. Pred­vsem zaradi Vihingovih spletk. Ta je dosegel, da je papež Šte­fan V. kmalu po Metodovi smrti prepovedal slovansko bogosluž­je, potem pa je prevzel še vod­stvo Metodove nadškofije. Meto­dove učence so izgnali iz dežele; zavetje so našli v Bolgariji in Makedoniji (Ohrid), od koder se je slovansko bogoslužje širilo med Srbi in Rusi.

Svetniško češčenje Cirila in Metoda se je razširilo takoj po njuni smrti. Za vso katoliško Cerkev je njuno češčenje ukazal papež Leon XIII. leta 1880. Njun god so sprva praznovali ločeno, na spominski dan njune smrti: 14. februarja in 6. aprila, zdaj pa skupno 5. julija. Pri katoliških Slovanih je ostal ta datum tudi po pokoncilski pre­ureditvi bogoslužnega koledarja, na katerem je zdaj god svetih bratov 14. februarja. Veliko za­slug za širjenje češčenja sv. Cirila in Metoda med Slovenci in Slo­vani ima svetniški škof Slomšek, ki je leta 1851 ustanovil bratov­ščino (molitveno družbo) sv. Ci­rila in Metoda za pospeševanje edinosti med kristjani. Ta bra­tovščina, ki se je uveljavila ne le po Sloveniji, ampak tudi mar­sikje po Evropi, je pridružena Apostolstvu sv. Cirila in Metoda, ki so ga 1891 ustanovili duhov­niki na Moravskem in ima sedež v Velehradu, kjer je bil pokopan sv. Metod.

Sporočilo svetih bra­tov našemu času

Božjo ponudbo odrešenja sta sv. Ciril in Metod posredovala našim slovanskim prednikom z željo, da A bi jih kulturno in duhovno dvignila in jim omogočila, da kot posebna skupnost izvoljenega ljudstva nove zaveze stopijo vi krog kulturnih krščanskih narodov Evrope. Njuno požrtvovalno delo kaže, kako visoko sta cenila človeka, njegovo dostojanstvo in svobodo, ko sta hotela prezirane 'barbarske' Slovane dvigniti kot svobodne in s krščansko kulturo oplemenitene ljudi k dostojanstvu izvoljenega božjega ljudstva.

To njuno delo je vtkano vi današnjo evropsko civilizacijo, ki ima svoje duhovne korenine v krščanstvu. Zato se spodobi in je pravično, da ju slavimo kot utemeljitelja slovanske in vseevropske s krščanstvom prežete kulture, ki je tudi temeljna vred nota naših narodov ... Druga značilna misel svetih bratov je ideal krščanske edinosti... Pri svojem apostolskem delovanju sta spretno združevala vzhodne in zahodne krščanske prvine. Želela sta zgraditi most, ki bi povezoval vzhod z zahodom, narode tedanje Evrope kot enakopravne soudeležence pri uresničevanju božjega kraljestva med ljudmi. S svojim prepričaj njem o edinosti krščanskega sve­ta v široki različnosti in edinosti/ ki priznava drugim drugačen. način obstajanja, sta učitelja tudi našemu času... Tretja vrednota, ki se svetlika v dediščini sv. Cirila in Metoda, je njun izostreni čut za priznanje kulturo vsakega naroda. To je posebej razvidno iz njunega pomembnega in navdihnjenega po­gleda na slovanski književni jezik, prizadevanje za prve knjige v tem jeziku in pospeševanje splošne omike. To je potekalo vzporedno z borbo za priznanje tedaj manj priznanih ali sploh nepri­znanih slovanskih narodov na svetovnem prizorišču: bila sta predhodnika boja proti zapo­stavljanju ljudi in narodov. Tudi v tem pogledu sta delovala kot preroka novejših časov.

Ognjišče