Sv. Janez Bosko po 200 letih še vedno mlad

Leto 2015 poteka na cerkvenem področju v znamenju dvestote obletnice rojstva.

V šoli modre matere Marjete

»Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili delež ljubezni te svete žene,« beremo v življenjepisu don Boskove matere Marjete, ki ga je leta 1886 napisal Janez Lemoyne. Izpod njegovega peresa je tudi obsežen življenjepis Janeza Boska. »Mati Marjeta, simbol in zgled kreposti za naše matere,« je zapisano na spominski plošči na njenem domu, kjer se je rodila 1. aprila 1788. Zakonca Occhiena sta imela devet otrok, kar šest jih je umrlo v nežni dobi. Marjeta ni imela namena, da bi se poročila, hotela je ostati pri starših, da bi zanju skrbela v njuni starosti. Ko ji je bilo štiriindvajset let, se je pri njih oglasil sedemindvajsetletni vdovec Franc Bosko, ki je imel pri sebi hromo mater in triletnega sina. Starše je vprašal, če bi se lahko poročil z njuno hčerko. Oče je Marjeti predlagal: »Če se ti strinjaš, se tudi midva poročiva. Franc je zgleden kristjan in dober delavec. S poroko boš dobila tudi otroke in boš tako ne samo žena, ampak tudi mati.« Poročila sta se 6. avgusta 1812, naslednje leto se jima je v revni hiši v vasici Becchi nedaleč od Torina rodil sin Jožef, 16. avgusta 1815 pa je bil rojen Janez, ki ga je vzgojila za svetnika. Mož Franc je že leta 1817 umrl in na Marjetina ramena je padla skrb za tri majhne otroke. Vse tri je imela enako rada, vendar pa ji je ljubosumni in vzkipljivi Anton iz moževega prvega zakona povzročal veliko skrbi in žalosti. Izgubo očeta je najbolj občutil Janez, ki ni imel niti dve leti. Mati ga je vzela v naročje in mu rekla: »Ubogi otrok, saj nimaš več očeta!« Tega prizora in teh materinih besed se je don Bosko spominjal vse življenje. To doživetje v veliki meri razloži kasnejšo njegovo skrb za zapuščeno mladino.

Skrivnostne in preroške sanje

Pri devetih letih je bistri Janez začel hoditi v župnijsko šolo poldrugo uro daleč. Hodil je peš. Po tri ure na dan. Zaradi nagajanja polbrata Antona je moral zapustiti dom. Mati Marjeta mu ni mogla plačevati šolanja in Janez se je moral vzdrževati sam z raznimi priložnostnimi deli: stregel je po gostilnah, pomagal kuhati, delal kot čevljar, krojač, cerkovnikov pomočnik. Pridobljeno znanje mu je kasneje prišlo zelo prav, da je v skrbi za svojo mladino prijel za vsako delo.

V tem času je imel Janez neke noči skrivnostne sanje. Zdelo se mu je, da stoji na travniku pred domačo hišo. Okoli njega je bila množica fantov, ki so se igrali. Ko je eden od njih zaklel, je to Janeza tako razjezilo, da mu je prisolil zaušnico in prišlo je do pretepa. Tedaj se je prikazal častitljiv gospod in rekel Janezu: »Ne s pretepanjem, ampak s krotkostjo in ljubeznivostjo boš iz teh svojih vrstnikov naredil prijatelje. Postavi se prednje in govori jim o lepoti kreposti in o grdobiji greha!« Janezu se je zelo to nemogoče, gospod pa je dejal: »Dal ti bom učiteljico, pod njenim vodstvom se boš izuril za vse!« In poleg gospoda se je prikazala v lep plašč oblečena gospa, ga prijela za roko in mu rekla. »Pojdi z menoj in poglej!« Tedaj je zagledal pred seboj množico divjih živali, ki so se med seboj bodle in grizle. Gospa je rekla. »To je tvoje polje, tukaj delaj. Postani ponižen, srčen in močan. Kar boš videl da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« In v trenutku so se divje živeli spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okli gospe. Janez je vzkliknil: »Ničesar ne razumem!« Gospa je dejala: »Ko pride čas, boš vse razumel.« O teh sanjah je Janez pripovedoval materi Marjeti, ki je v njih videla napoved, da bo Janez postal duhovnik. Brez teh sanj, pravijo njegovi življenjepisci, in nadaljnjih podobnih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. V njih je obsežen celoten program: iz divjih živali – nevzgojenih in zapuščenih dečko – naredi krotka jagnjeta – lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo, da to dosežeš: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost in ljubeznivost. Po nasvetu oseb iz tistih skrivnostnih sanj se je Janez vadil v krotkosti. Učil se je umetnosti pogovora in mirnega prepričevanja. Namesto jeze in sile sta bolj in bolj prevladovali pamet in dobrota.

"Vse bi dal, da si pridobim srca mladih"

Janez si je prizadeval, da bi se tisto, kar mu je bilo prikazano v skrivnostnih sanjah, moglo uresničiti. Marljivo se je učil, pri tem ga je podpiral naravnost čudežen spomin. Ko je nekoč pozabil doma latinsko berilo in je bil vprašan, je vzel roke neko drugo knjigo in se delal, kot bi bral, vse je znal na pamet. Svoje sošolce in vrstnike je spodbujal k veselju. Tiste čase je hodilo po vaseh na desetine glumačev in rokohitrcev, 'čarodejev'. Taki spretneži so bili povsod dobrodošli. Mladina, zlasti dečki, je kar norela za njimi. Janez je bil med prvimi. Postavil se je spredaj in natančno opazoval vsako kretnjo in gib. Kar je videl, je potem sam vztrajno ponavljal, vse dotlej, dokler ni vsega uspešno ponovil. Navadil se je hoditi po vrvi, skakati čez zapreke, plezati, igrati karte, spreminjati mleko v kri, čarati iz jajc svilene rute in še celo vrsto drugih umetnij. Posebno dobro si je zapomnil vesele dogodivščine in v zimskih večerih ali ob nedeljah popoldne vabil k sebi dečke in fante k sebi na veselo zabavo. Obljubil jim je, da jim bo pokazal najčudovitejše reči, oni pa so ga morali v zameno poslušati, ko jim je natančno ponovil župnikovo pridigo ali jih poučeval v krščanskem nauku. Že takrat ga je vodilo načelo, ki ga je kasneje pogosto poudarjal: »Vse bi dal, da si pridobim srca mladih in sicer zato, da bi jih potem daroval Bogu.« Poudarjal je moč veselja: »Od mladih si ne želim nič drugega, kot da so dobri in vselej veseli.«

Življenje v domači družini in še čudežna videnja, ki so ga v najtežjih trenutkih pomanjkanja bodrila, da je vztrajal na začeti poti, so ga uvedla v poglobljeno versko življenje. Proti običaju tedanje dobe je skušal vsak dan iti k maši in obhajilu. Od matere se je navzel prisrčne pobožnosti do Device Marije, ki jo je vse življenje zaupno častil in se imel za njenega varovanca. »Marija ljubi mladino in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo.«

"Zapomni si: maševati pomeni začeti trpeti"

Ko mu je bilo dvajset let in je končal gimnazijo, se je odločil za duhovniški poklic. Leta 1845 je vstopil v bogoslovno semenišče v mestu Chieri. Ko ga je mati Marjeta prič videla v talarju, mu je rekla: »Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko čuti mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da tvojemu stanu ne daje časti obleka, ampak spolnjevanje kreposti.« In še: »Ko si prišel na svet, sem te posvetila Materi Božji. Zdaj si prejel duhovniško oblačilo. Glej, da ga ne boš nikoli onečastil. In eno si zapomni: v uboštvu sem bila rojena, v pomanjkanju sem odraščala in v revščini živela vse življenje. Če boš kot svetni duhovnik kdaj postal bogat, vedi, da nikdar ne bom prestopila praga tvoje hiše. To si za vedno dobro zapomni!«

V semenišču si je Janez po materinem nasvetu izbral zgledne sošolce, ki so hoteli postati dobri duhovniki in so vestno študirali, si med seboj pomagajo napredovati v kreposti in so prisrčno ljubili nebeško Mater Marijo. Z dovoljenjem predstojnikov je zbral okoli sebe enako misleče tovariše in ustanovil Družbo veseljakov, ki je v semenišču skrbela za zdravo razvedrilo. Po šestih letih bogoslovnega študija je leta 1841 prejel mašniško posvečenje. Modra mati Marjeta mu je ob tem vzvišenem dogodku dejala: »Moj Janez, dobro si zapomni, da maševati pomeni začeti trpeti.« Odslej so ga povsod klicali don, po maše gospod, kar pomeni na splošno duhovnika. Na izbiro je imel več služb, toda po nasvetu svojega svetniškega spovednika Jožefa Cafassa je stopil v višjo bogoslovno šolo v Torinu, kjer se je pripravljal na dušnopastirsko delo v okolju industrijskega mesta, kar je v tistem času postajal Torino. Industrija je 'rodila' proletariat. Zidali so tovarne in s podeželja je vrela množica revnih ter dela in zaslužka željnih ljudi v mesta. Dostikrat se je dogajalo, da so podjetniki mlade ljudi, ki jim niso bili po volji, vrgli na cesto.

Prvi oratorij v njegovem stanovanju

Med svojim študijem v Torinu je don Bosko dvakrat na teden hodil v enega tamkajšnjih zaporov, kjer je našel številne mlade fante, tudi mladoletnike, ki so prišli v mesto, pa niso dobili dela. Klatili so se po ulicah in se preživljali s krajo, kar jih je privedlo v zapor. Vse bolj je v njem zorelo spoznanje, da je te fante mogoče rešiti le tako, da jih duhovnik zbira ob nedeljah in praznikih okoli sebe in jim nudi primerno razvedrilo, obenem pa jim priskrbi primerno vajensko mesto, naredi z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim da priložnost, da morejo stanovati in se vzgajati v posebni zavodih, ustanovljenih prav zanje. Don Bosko jih je imenoval oratorije. Zapuščenim fantom naj bi nudil toplino doma, obenem pa jih tudi versko vzgajal.

Rojstni dan prvega oratorija je bil 8. decembra 1841, na praznik Brezmadežne. V zakristijo torinske cerkve sv. Frančiška Saleškega, kjer je don Bosko maševal, je prišel zidarski vajenec Bartolomeo Garelli, ki bil brez beliča v žepu, brez stanovanja in hrane. Bil je ves premražen in izstradan. Don Bosko ga je povabil k sebi na stanovanje in mu naročil, naj pripelje s seboj še tovariše, ki so v podobni stiski. To je bil začetek velikega dela – don Boskovih oratorijev, ki še danes v predmestjih velikih industrijskih mest zbirajo na tisoče fantov brez doma in prave zaposlitve ter jih skušajo pripraviti na človeka dostojno življenje. Začelo se je uresničevati, kar mu je bilo dano videti v tistih skrivnostnih mladostnih sanjah. Ko je v Torinu ustanovil oratorij za revne in zanemarjene fante, je povabil k sebi mater Marjeto. »Če se ti zdi, da bi bilo to všeč Gospodu,« mu je rekla, »sem pripravljena priti ta trenutek.« V začetku šolskega leta 1846 je prišla v Valdocco. Ubogim fantom je postala prava mati: ob njeni smrti jih je bilo v oratoriju že devetdeset. Bila je tudi njihova modra vzgojiteljica, navajala jih je k redu in odgovornosti.

Don Boskovi salezijanci in Hčere Marije Pomočnice

Po življenjepisu sv. Janeza Boska, ki ga je za Leto svetnikov I. (Ljubljana 1968) napisal salezijanec dr. Valter Dermota, navajam, kako je nastala Družba don Boskovih salezijancev in Hčera Marije Pomočnice. Ustanova oratorijev je potrebovala nebeškega zaščitnika in vzornika. Don Bosku ga ni bilo treba dolgo iskati. Oratorij se je rodil v zakristiji torinske cerkve sv. Frančiška Saleškega, kjer je don Bosko v svoje varstvo sprejel zidarčka Bartolomeja Garellija. Sv. Frančišek Saleški (1567–1622) je bil škof v Ženevi in je z dobroto in ljubeznijo z govorjeno in pisano besedo spreobračal kalvince. Odkar je skrivnostna oseba devetletnemu Janezu naročila: »Bodi krotak!«, je bil Frančišek njegov učitelj v krotkosti, s katero naj bi pridobival in vzgajal zapuščene fante. Frančišek Saleški je tudi napisal knjigo Filoteja, v kateri utemeljuje, kako morejo vsi ljudje v vsakem stanu doseči krščansko popolnost. Njegova načela je povzel don Bosko v svojem duhovnem vodilu Preskrbljeni mladenič. Po sv. Frančišku Saleškem je don Bosko svojo redovno družbo duhovnikov in laikov za vzgojo zapuščene mladine imenoval salezijance. Začetek družbe sega v leto 1859, Cerkev jo je dokončno potrdila leta 1874.

Nastanek družbe Hčera Marije Pomočnice ali Don Boskovih salezijank smo na kratko predstavili v Ognjišču februarja 2011 (str. 130–131) takole. Don Boskov preventivni vzgojni sistem za mlade je temeljil na delu s fant. Kako ga zasnovati za dekleta, pa ni vedel in je s tem korakom odlašal. Rešitev mu je ponudila Božja previdnost, v katero je brezmejno zaupal. V kraju Mornese je delovala skupina deklet, imenovana Družba hčera Brezmadežne, ki je po njegovih načelih zaživela leta 1854 pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello. Iz te skupnosti je nastala nova družba, ki jo je don Bosko leta 1872 uredil kot pravo redovno družbo Hčera Marije Pomočnice. Njena prva predstojnica je bila sv. Marija Mazzarello (1837–1881).

Njegov vzgojni sistem: dobrota in zaupanje

Don Bosko je napisal Uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje. »Moj vzgojni sistem?« sprašuje in odgovarja:»Zelo preprost je: pustite mladim vso prostost, da počno stvari, ki so jim najbolj všeč. Pri tem pa morate v njih odkrivati kali njihovih dobrih nagnjenj ter poskrbeti, da se razvijejo. Vsakdo z veseljem dela samo tisto, za kar se čuti sposobnega, zato to upoštevam in moji gojenci delajo vsi od kraja ne le z vnemo, ampak tudi z veseljem... Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dovzeten za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, da poišče tisto strun, ki je občutljiva za dobroto. Potrudi se, da te bodo vzljubili, potem boš z lahkoto dosegel, da te bodo ubogali.« Svoje fante je uvajal v krščansko življenje. Pri tem je zelo poudarjal pomembnost 'dveh stebrov'. »Pogosto obhajilo je mogočen steber, na katerem sloni en zemeljski tečaj; češčenje Matere Božje pa je steber, na katerega se naslanja drugi tečaj.«

»Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta,« je v knjigi o tej modri in svetniški ženi zapisal Tone Ciglar. »Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar nebi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo.« Zvone Štrubelj, ki je don Boska našim bralcem predstavil ob 100-letnici njegove smrti (Ognjišče, februar 1988), je zapisal: »Zelo zgodaj je v sebi začutil dar, na katerem je potem gradil svoje vzgojno delo. "Dovolj mi je bilo nekoga pogledati v obraz, in že sem v njem bral, kakšni so njegovi nameni in pričakovanja." Bil je predvsem človek osebnih stikov. Blag pristop in jasen pogled sta privabljala in vlivala zaupanje. Mladi so začutili, da jih ima resnično rad.« Govoril jim je: »Težko boste našli nekoga, ki vas ima v Jezus Kristusu bolj rad kot jaz in ki močneje želi, da bi bili srečni.«

Poslal jih je po vsem svetu

Don Bosko je neutruden delavec. Spal je samo štiri ure na dan. »Silno si želim,« je govoril, »da bi mogel prestati brez dveh stvari: brez spanja in brez jedi.« Poleg neposrednega vzgojnega dela z mladimi je bil oznanjevalec evangelija tudi s pisano besedo. Leta 1853 je začel izdajati Knjižice, ki so izhajale vsak mesec in so na preprost, a temeljit način obrazložile neko versko vprašanje. Po njegovem zgledu izdajajo Knjižice salezijanci povsod po svetu, tudi pri nas. Bil je plodovit ljudski in mladinski pisatelj. Njegova zbrana dela obsegajo 1.147 spisov v 37 debelih zvezkih. Veliko je tudi gradil; ogromno truda ga je stala gradnja bazilike Marije Pomočnice, ki je srce salezijanskega središča v Torinu. Mogočno svetišče je 'spomenik' njegovega zaupanja v Božjo Previdnost in v Marijo Pomočnico.

Sam ni mogel iti v misijone, zato pa je že leta 1875 poslal na skrajni jug Argentine, v Patagonijo, prve misijonarje. Kmalu so ji sledili novi, ki so odhajali tudi na druge celine. Danes je salezijancev don Boska (SDB) po vsem svetu nekaj manj kot 16.000. Navzoči so v 132 državah na vseh petih celinah. Razdeljeni so na področja in inšpektorate (na narodni ravni); področij je 8, inšpektoratov pa 88. Vrhovno vodstvo družbe je v Rimu. Celotna salezijanska družina šteje okoli 400.000 članov in pripadajo 30 različnim, ki so nastajale v teku let. Že od don Boskovih časov obstaja ustanova Hčera Marije Pomočnice (don Boskovih salezijank), ki jih je 14.650, salezijanski sotrudniki (laiki) - okoli 30.000, don Boskove prostovoljke in še nekatere druge manjše skupine. Za povezavo s prijatelji verniki salezijanci izdajajo glasilo Salezijanski vestnik, ki ga tiskajo v 56 izdajah v 20 različnih jezikih.

»Nebesa niso ustvarjena za ljudi v naslanjaču,« je govoril don Bosko, ki si ni dal počitka. Od dela izčrpan je odšel po zasluženo plačilo k Bogu 31. januarja 1888. Med blažene ga je prištel papež Pij XI. 2. junija 1929, za svetnika pa ga je razglasil 1. aprila 1934, na velikonočni praznik. Svetega Janeza Boška je osebno poznal in ob tej slovesnosti je o njem dejal: »Pri don Bosku se naravno ne da razumeti brez nadnaravnega. Don Bosko je svetnik, pri katerem je nadnaravno postalo nekaj naravnega in vsakdanjega.«

priloga 01_2015

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh