16. januar

LETA 1868 ROJEN CIRIL METODEJ HRAZDIRA

16 01 1868 Ciril Metodej HrazdiraČEŠKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1926)

Rojen na Moravskem (Rájec nad Svitavou), na orglarsko šolo je hodil v Brnu, nekaj časa je bil zborovodja in učitelj glasbe v Moravski Ostravi, kapelnik v Sevastopolu in dirigent opere v Brnu. Za nas je zanimiv, ker je bil nekaj časa (1912-13) dirigent (prvi kapelnik) Slovenske filharmonije. Slovenske operne predstave so bile tedaj na skrbi deželnega gledališča, ki mu takrat ni šlo najbolje. Kljub temu mu je uspelo pripraviti nekaj zanimivih predstav (Verdijevo Traviato, Gorenjskega slavčka, pantomimo Možiček, Josipa Ipavca ...), vendar je odbor še pred koncem sezone 1912-13 orkester za nekaj mesecev razpustil, v celoti pa ga nikoli več ni obnovil. Delo je Hrazdira nadaljeval v Zagrebu. Znan je tudi po tem, da je veliko skladal in to najrazličnejšo glasbo (opere, operete, kantate, popevke, cerkvene skladbe - Češka maša).

 

LETA 1878 ROJEN VINKO VODOPIVEC

16 01 1878 Vinko VodopivecDUHOVNIK IN SKLADATELJ († 1952)

V času fašističnega raznarodovanja na Primorskem so izšle štiri dragocene pesmarice: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmi in Zdrava Marija. Pripravil jih je in pretežno svojimi skladbami napolnil Vinko Vodopivec. Te so bile nepogrešljive na vseh cerkvenih korih. Pesem je ohranjala in poživljala narodno zavest med ljudmi. Kot skladatelj se je vživljal v čutenje ljudi. Številne njegove cerkvene pesmi pojemo še danes. Obogatil je tudi slovensko posvetno glasbo. Nadvse imenitna je njegova Žabja svatba. Od leta 1936 dalje je sproti beležil, kdaj je napisal kakšno skladbo in za koga. Pod "inventar" svojih del je 2. februarja 1939 zapisal, da je bilo "do konca leta 1938 okoli 1000 skladb ali pa še čez".

več:
S. ČUK, Vinko Vodopivec : Obletnica meseca, v: Ognjišče, 1, 1998, 20-21.
knjiga: J. Kragelj, Vinko Vodopivec: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1999.

nekaj njegovih misli:

  • Za lepo petje ni dovolj, da samo note pravilno zadenemo, ampak moramo uporabiti tudi vsa sredstva pevske umetnosti tako, da na­ša pesem zaživi in najde neposredno pot do srca poslušalcev.
  • Najslajša umetnost je pevska umetnost! Komur je ljubi Bog dal neprecenljivi dar dobrega posluha in lepega glasu, naj takega talenta nikakor ne zakoplje, ampak naj pristopi k domačemu pevskemu zboru Bogu v čast, sebi v veselje in tolažbo, in vernemu občestvu v ko­rist.
  • Pojmo radi, pojmo v veselju in žalosti, ne samo v cerkvi, ampak pojmo povsod, v domači hiči, na polju, po travnikih. Vsa vas naj bo polna petja, povsod naj doni naša pesem, ki v lepoti nima enake po celem svetu. Saj je zrno resnice v besedi našega vodnika Antona Martina Slomška, ki pravi: "Ptiča spoznaš po petju, pa človeka tudi; ako lepo poje, ima tudi lepo srce."

o njem:

  • Bil je duhovnik in v veliki meri se je ukvarjal s cerkveno glasbo. Ali prav toliko s posvetno. Pri tem je razvil neki svoj stil, ki je bil enak tu in tam. In ni bil niti čisto cerkven, niti skrajno posveten. Težko ga je opredeliti, zlasti ker ima izrazite poteze samouka in dovolj neke prikupne naivnosti. Vodopivec je bil muzikant in pel je, kot mu je dala narava. Pisal je največ zborov­ske pesmi, ki jih je izdajal v zbirkah ('Poljske rože', 'Mešani zbori', '8 izbranih pesmi' itd.) ... Njegove pesmi so polne občutja in tudi muzikalne poezije. Tako 'Na poljani', 'O večerni uri', 'Pobratimija', 'Jaz bi rad rudečih rož'; o 'Žabji svatbi' raje ne govorim, ker je že skoraj ponarodela. Pri vsem je karakteristično, da so besedila vseh pesmi kratka in da so skladbe kot utrinki. ... (Vilko Ukmar)
  • Vodopivec je plodovit, preprost in priljubljen skladatelj, ki zadene vedno tisto, kar ljudstvu najprijetneje zveni, ker se naslanja na ljudsko občutje in ljudsko dušo. (Stanko Trobina).

 

LETA 1888 UMRL ANDREJ EINSPIELER

16 01 1888 Andrej EinspielerSLOVENSKI DUHOVNIK, POLITIK IN PUBLICIST, 'OČE KOROŠKIH SLOVENCEV' (* 1813)

Vas Sveče v Rožu na Koroškem se ponaša z galerijo kiparja Franceta Goršeta, ki je nastala tam po letu 1973, še bolj pa s šestimi zavednimi slovenskimi duhovniki iz rodbine Einspielerjev, ki jim je zibelka tekla tod. Najimenitnejši med njimi je bil Andrej Einspieler, soustanovitelj Mohorjeve družbe, najstarejše knjižne založbe, in narodni voditelj. Po sodbi dr. Valentina Inzka, njegovega daljnega sorodnika ter odličnega poznavalca njegovega življenja in dela, je "Andrej Einspieler v slovenski zgodovini nedvomno ena najpomembnejših političnih osebnosti" (Zgodovina Slovencev, 125 sl.). Luč sveta je zagledal pred 180 leti pri Mežnarju v Svečah, njegov oče pa se je rodil pri Pregleju. Tam je bil rojen tudi oče Lamberta Einspielerja (1840-1906), stolnega prošta v Celovcu in pomembnega kulturnega delavca, ter stari oče Gregorja Einspielerja (1853-1927), prošta v Tinjah in slovenskega politika. V rodnem domu Einspielerjevih, pri Pregleju, pa so zagledali luč sveta: frančiškanski pater Oton Einspieler (1859-1901), župnik Andrej Einspieler (1849-1913) ter župnik Janez Einspieler (1820-1872). V okviru slavij ob stoletnici smrti Andreja Einspielerja so 12. junija 1988 pri Pregleju odkrili spominsko ploščo na hiši, ki je 'spomenik' tega zdravega in bistrega rodu.

več:
S. Čuk, Andrej Einspieler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1993), 44-45.

 

LETA 1893 ROJEN TONE GASPARI

16 01 1893 Tone GaspariPESNIK IN PISATELJ († 1985)

Mladinski pesnik Tone (Anton) Gaspari je bil mlajši brat priljubljenega slikarja Maksima, rojen v Selščku pri Cerknici. Kot učitelj je deloval v raznih krajih, nekaj časa tudi na Koroškem. Leta 1923 je s Pavletom Koširjem izdal zbirko koroških pesmi Sijaj, sijaj, sončece in pravljic, zbranih na Koroškem, z naslovom Gor čez izaro. Leta 1924 je izšel njegov didaktični priročnik Pratika za deco z ilustracijami brata Maksima.

 

LETA 1933 ROJEN BERT PRIBAC

16 01 1893 Tone GaspariSLO-AVST. PESNIK IN BIBLIOTEKAR († 2020)

V rodnih Srgaših pri Kopru je obiskoval italijansko ljudsko šolo, po vojni v Kopru gimnazijo, v Ljubljani pa je absolviral primerjalno književnost. Leta 1960 se je preselil v Avstralijo in tam opravil magisterij iz medicinskega knjižničarstva. V prostem času je pisal pesmi v slovenščini in angleščini. Njegova prva pesniška zbirka Bronasti tolkač (1962) je tudi prva slovenska knjiga, izdana v Avstraliji. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko in antologijsko delo. Leta 2000 se je vrnil v Srgaše.

 

LETA 1957 UMRL ARTURO TOSCANINI

16 01 1957 Arturo ToscaniniITALIJANSKI DIRIGENT (* 1867)

Za enega največjih dirigentov v glasbeni zgodovini velja italijanski mojster Arturo Toscanini, ki je presenečal z izvrstnim spominom: skladbe, ki jih je dirigiral, je "imel v glavi", in z umirjenimi gibi. Dolga leta je deloval v Italiji, kot nasprotnik fašizma pa se je leta 1937 izselil v ZDA. Za dirigentskim pultom je stal do svojega 87. leta.

 

LETA 1962 UMRL IVAN MEŠTROVIĆ

16 01 1962 Ivan MestrovicHRVAŠKI KIPAR IN ARHITEKT (* 1883)

"Moja umetnost se izraža v trdem lesu in kamnu, toda to, kar je vsebina umetnosti, ni ne iz lesa ne iz kamna; zunaj prostora in časa je. Umetnost je pesem in molitev hkrati," je zapisal veliki hrvaški kipar Ivan Meštrović. Bog ga je obdaril z neverjetno ust­varjalno močjo, da so ga - še mladega - primerjali z Michelange­lom. On pa je odvrnil: "Michelangela tako visoko cenim, da si ko­maj drznem pisati o njem." Za svoje številne umetnine je dobil navdih v Svetem pismu, ki ga je odkrival že v otroških letih, ko se je kot pastirček sam učil brati in pisati. Dobrotniki so mu omogočili šolanje. Že med študijem je vzbudil pozornost s svojimi umetninami. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glavnem iz Jezusovega življenja. Njegovo vodilo je bilo: »Umetnost je pesem in molitev.«

več:
ČUK, Silvester. Ivan Meštrović. (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 1, str. 81-82.

nekaj njegovih misli:

  • Spoznaj skrivnost ljubezni, pa boš razkril skrivnost smrti in veroval, da je življenje večno.
  • Naša dela na zemlji so zgolj sledovi kril naše duše in, čeprav niso večna, so vendarle sledovi nesmrtnega bitja.
  • Treba je biti zaljubljen v večnost, da je delo lahko vsaj njena senca. Nesmrtnost je v nas zaprta kot v ječi, spustiti jo moramo na svetlo - v harmonijo s tistim, kar je nesmrtno okrog nas in nad nami.
  • Ljubezen do večnosti je žrtev, žrtev pa je iskanje večnosti. Zlo je minljivo, pa tudi dobro je minljivo; blaženost je večna, več­nost pa je Bog. Boriti se proti zlu je najboljša molitev k Bogu; in boriti se za lepo se pravi prepevati mu slavo.
  • Navadili smo se že, da s pojmom junaka razumemo samo vojskovodje, po mojem pa so resnični junaki tisti, ki se borijo za najvišje ideale celotnega človeštva. Najbrž se bova strinjala, če rečem, da je sveti Pavel večji junak od Cezarja.
  • Resnični in edini cilj umetnosti pa tudi slehernega človeškega duhovnega stremljenja je večen kot življenje in od življenja ne­deljiv. Veljava umetnosti je tolikšna in takšna, kakršna in ko­likršna je njena vez s tem ciljem.
  • Umetnost je bila zmeraj tisto, kar je v človeku najlepšega, in je hodila vštric z njegovimi najvišjimi prizadevanji v idejnem in moralnem smislu.
  • Verujem, da slabi ljudje ne bodo preprečili, da bi se ne rodili tudi dobri; verujem, da kemija človeštva ne bo uničila, pa tudi na pot odrešitve ga ne bo pripeljala.
  • Če se nam vsaj za trenutke posreči ustvariti harmonijo med nami in vsem okoli nas, je to že nekaj. Nekoč bodo prišli tudi tisti, ki bodo dosegli trajno sozvočje.

 

LETA 1964 UMRL FRAN ŠIJANEC

16 01 1964 Fran SijanecUMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1901)

Umetnostno zgodovino je študiral na Dunaju in v Ljubljani, bil je nekaj časa kustos v Narodni galeriji, študiral umetnost novega veka v Parizu. Zvesto je spremljal sodobno domačo in tujo umetnost, še bolj pa splošno umetnostnozgod. vprašanja, ki jih je obravnaval z njemu lastno sistematiko. Najbolj se je posvečal štajerskemu baroku, proučeval je moderno slov. umetnost: in se v kritiki zavzemal za napredno, avantgardistično stremljenje v slovenske umetnosti, zlasti za razvoj lik. umetnikov v Mariboru. Napisal je številne članke, preglede tuje in domače umetnosti, po drugi svetovni vojni pa je reševal številne spomeniške probleme.

 

LETA 1968 UMRL FERDO DELAK

16 01 1968 Ferdo DelakGLEDALIŠČNIK, REŽISER, ORGANIZATOR (* 1905)

Rojen v Gorici, po študiju v Ljubljani se je izpopolnjeval v tujini (na Dunaju, Berlinu, Pragi in Parizu). Diplomiral je na umetniški akademiji Mozarteum v Salzburgu (1935). Bil je eden prvih naših gledališčnikov, ki je hotel na odrih narediti nekaj avantgardnega, novega, revolucionarnega ... Zato je ustanovil Novi oder, izdajal mednarodno revijo Tank ... deloval je v skoraj vseh tedanjih jugoslovanskih gledališčih, tudi v ljubljanski Drami in Operi. Znan je po režiji drugega našega igranega filma Triglavske strmine (1932).

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh