2014_06. Vznemirjenje in prijetna čustva

VS-vznemirjenje1Bojim se samote .... da se bom zaljubila v napačno osebo ... da me prijatelji v šoli ne bodo sprejeli ... da se me bo moja najboljša prijateljica naveličala ... Strah me je tišine, vedno mora biti okrog mene vsaj malo hrupa ... Bojim se, da nisem dovolj lepa ... da me imajo drugi za otročjo ... Bojim se spraševanja v šoli in testov ... biti v dvigalu z neznano osebo ... miši in pajkov ... bolečine ... Strah me je smrti ... Česa se pravzaprav ne bojim?! Na pooomoč!!! (Maša '97)

    Nič nas ne naredi bolj strahopetne in brezvestne, kot prizadevanje, da bi bili pri vseh ljudeh priljubljeni. (Marie von Ebner-Eschenbach)

    Nikoli se nisem bal tistih, ki so bili drugačnega mnenja. Strah me je bilo tistih, ki so bili preveč bojazljivi, da bi svoje drugačno mnenje povedali na glas. (Pablo Picasso)

    Biti, kar smo, brez mask, brez sprenevedanja. Nič v toliki meri ne izkrivlja občestva in ne uničuje človekove celovitosti kot maske, ki jih nosimo. (brat Roger iz Taizéja)

    Ne more biti čista struga, / če val se v njej vali nečist, / ne more drug ljubiti druga, / če vlada v srcu mu zavist. (Anton Medved)

    Ljudje, ki so brez zavisti, so hvaležni tudi za tiste zaklade, ki jih odkrijejo v drugih. (Mahatma Gandhi)

    Sreča je kakor sonce; ko je najlepša, zatone. (slovenski pregovor)

    Sreča je tam, kjer je vsak svojega poslanstva in mesta vesel in ne gleda z zavistjo na druge. (Jože Vesenjak)

Počutim se kot ladja, ki pluje skozi grozeče valove in nevihte. Nisem dovolj prepričan sam vase, da bi si upal pokazati svoj pravi obraz, moram braniti tisto, kar je v meni od rojstva, in zato kažem navzven obraz, ki je zakrit z masko. Včasih želim, da bi me hvalili, da bi mi izkazovali nežnosti, toda ne upam si tega pokazati, da me ne bodo imeli za otročjega: zato visoko dvignem glavo in se raje brezbrižno in ravnodušno družim z odraslimi. Drugič pa sem v zadregi in se počutim neugodno, ko v sebi čutim grozečo nevarnost, napada me tisoč zmajev ... rad bi se približal nekomu, ki je starejši od mene, s katerim bi se lahko iskreno pogovoril, toda tega ne morem narediti, ker se bojim, da bodo potem govorili okrog, da imam probleme, da se ne znajdem v življenju, da sem problematičen in se name ni mogoče zanesti: zato se raje smejim in šalim, razlagam vsakdanje neumnosti in kažem samo svojo lupino (zunanjost). Večkrat želim razkriti svojo pesniško dušo, govoriti o svojih upih, načrtih za prihodnost: toda bojim se, da me bodo imeli za sanjača, čudaka in tistega, ki živi v oblakih, zato spet igram in govorim nekaj, kar je v popolnem nasprotju s tistim, kar čutim v sebi. Zavedam se, da nisem popoln, težko sprejmem mnenja in sodbe drugih, predvsem odraslih, nočem, da me razvrščajo, da o meni mislijo slabo, da me spravljajo v predalčke; zato sem zelo samozavesten, hočem iz sebe narediti mene samega in nočem nikogar prositi za pomoč. Razpet sem med dve skrajnosti: na eni strani bi se rad popolnoma odprl in razkril svojo notranjost, na drugi strani pa jo skrivam, ker bi rad ugajal, hočem, da se z vsemi dobro razumem in se bojim zavrnitve in kritike ... To bi me preveč potrlo in se ne bi več pobral. Vse tisto, kar kažem navzven, je le en delček mene, za vso mojo zgovornostjo, prijetnostjo in navidezno urejenostjo pa se skriva stiska mojega srca ... (Marko '95)

Ne bodi čustveno 'nepismen'!

Užaljeni smo, jočemo, pogosto se bojimo, občutimo bolečino, trpimo, imamo občutek, da smo srečni ... vse to so občutja, ki spremljajo naše življenje. In iz vsega tega se vsak dan nekaj naučimo. Učimo se iz osamljenosti, strahu, iz občutkov gotovosti in negotovosti, na svojih napakah, kot znamo večkrat reči. Učimo se, ko smo v družbi, iz tega, kako pomagamo drugim in prejemamo pomoč, iz potrpežljivosti, iz srčnosti, iz odnosov z drugimi ... Ni lahko pokazati navzven tisto, kar skrivamo v svoji notranjosti v tem 'plastičnem' svetu, ki je tako površinski in materialističen, da se zdi, da lahko že vse kupimo, tudi prijateljstvo in ljudi ... Toda tudi iz tega stanja mora voditi pot rešitve. Najprej moramo prisluhniti svojim čustvom, tako se bomo naučili največ. Pustiti moramo, da ti naši občutki pronicajo v našo zavest. Prisluhnimo jim, pustimo jim, da rastejo, dajmo jim svobodo. Potem pa moramo o njih pripovedovati, govoriti o njih z drugimi, prisluhniti drugim, njihovim občutkom: tako, brez kakšne razlage in sodb. In končno jih moramo sprejeti vase: jih povezati z razumom in srcem (ki nam govorita, kaj narediti, da bo prav) in voljo (ki odloča, kako ravnati). Vidite, če hočemo, se lahko spreminjamo in se tako bližamo zrelosti.

    PAPEŽI O NOTRANJIH VZGIBIH ČLOVEKOVEGA SRCA

    Jezus v svojem življenju pokazal tudi svoja čustva: veselje, žalost, jezo, začudenje, ljubezen. Beremo, da se je "razveselil v Svetem Duhu" (prim. Lk 10,21-24); da je jokal nad Jeruzalemom, jokal je tudi v Betaniji ob smrti prijatelja Lazarja. Največjo žalost je občutil v vrtu Getsemani, ko "ga je obšel smrtni boj, še bolj goreče je molil in je njegov pot postal kakor kaplje krvi« (prim. Lk 22,44) ... Tudi to psihično in fizično trpljenje potrjuje njegovo človeško resničnost. Jezus je pokazal tudi ogorčenje nad ozkim gledanjem farizejev, nad ravnanjem učencev ... (Janez Pavel II. mladim 1980)

    »Blagor vam, mladi, če se vaš pogled ne bo zaustavil zgolj na površju stvari in oseb, ampak bo znal prodreti dogodkom v srce; če boste znali prek vidnega in otipljivega razbirati bistveno, ki je vedno skrito in zastrto, da bi ga potem mogli svobodno podariti in sprejeti.« (sv. Janez Pavel II.)

    V Kristusu si je Bog resnično privzel človeško srce. Bog ima ne le božje srce, polno usmiljenja in odpuščanja, ampak tudi človeško srce, sposobno vseh čustvenih vzgibov. (sv. Janez Pavel II.)

    Dragi mladi, sreča, ki jo iščete, sreča, do katere imate pravico, ima ime, obraz: To je Jezus iz Nazareta, skrit v evharistiji. On sam podarja človeštvu življenje v polnosti! Recite skupaj z Marijo svoj 'da' Bogu, ki se vam želi darovati. (...) Če pustimo Kristusu, da vstopi v naše življenje, ne izgubimo ničesar, popolnoma ničesar – ničesar od tega, zaradi česar postane življenje svobodno, lepo in veliko. (...) Samo v tem prijateljstvu spoznamo, kar je lepo in kar osvobaja. (Benedikt XVI. Mladim v Kölnu na XX SDM, 18. avgusta 2005)

    Če se resnično odprete najglobljim stremljenjem svojih src, boste spoznali, da je v vas nepotešljiva žeja po sreči, ki vam bo pomagala razkriti in zavrniti številne poceni ponudbe, ki jih najdete vse okoli sebe. Ko si prizadevamo samo za uspeh, udobje in imetje ter vse to spremenimo v malike, morda dosežemo trenutke omamljenosti in lažni občutek zadovoljstva, toda nazadnje postanemo sužnji; nikoli nismo zadovoljni in nenehno hočemo več. Tragično je videti mladega človeka, ki 'ima vse', a je naveličan in slaboten. (papež Frančišek)

    Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših. (papež Frančišek)

10 načel ... ZA POLNO ŽIVLJENJE

1. Bodi tak, kot si v resnici. Ne nosi maske in ne igraj.

2. Ne boj se svojih čustev in brez zadrege izrazi tisto, kar čutiš.

3. Ne dovoli, da si vedno v strahu, da boš drugega užalil: reci ali stori vedno tisto, kar misliš, da je prav, in ničesar ne olepšuj.

4. Bodi samozavesten: drugi te morajo spoštovati, prav tako tvoje mnenje in odločitve, za katerimi moraš vedno stati sam.

5. Ne kaži dveh obrazov, da bi bil tako vsem všečen.

6. Ne delaj se lepega s tem, da druge obsojaš, jih napadaš in celo žališ.

7. Govori o drugih le to, kar je v njih dobrega: pokaži da si vesel uspehov drugega, pohvali njegove dobre lastnosti in njegove uspehe.

8. Razmišljaj o sebi pozitivno: zavedaj se tega, kar je v tebi dobrega.

9. Bodi prijazen in prizanesljiv do samega sebe, tako kot bi moral biti do drugih.

10. Odpuščaj vedno, če ohranjaš zamero ... to uničuje tvoj notranji mir.

 

... in še nekaj nasvetov ZA POLNO ŽIVLJENJE

- Ne obremenjuj se s prihodnostjo.

- Ko boš čez dvajset let gledal stare fotografije, se ti bo zdelo, da je bilo veliko bolj vznemirljivo kot pa zdaj, ko se to dogaja.

- Naj te ne spravljajo ob živce vsakdanje malenkost.

- Vsak dan sprejmi brez strahu, odločno 'zgrabi' dan, ki je prišel.

- Ne izgubljaj časa s tekmovalnostjo. Enkrat si pred vsemi, drugič ostajaš zadaj. Tekma je dolga in na koncu boš moral sam odločati o sebi.

- Spomni se pohval, ki si jih bil deležen, pozabi na kritike. Če ti to uspe, mi povej, kako si to dosegel.

- Ne čuti se prizadetega, če nimaš izdelanega načrta, kaj boš počel v življenju.

- Nikar se preveč ne hvali, pa tudi ne bodi preveč malodušen glede svojih dejanj in odločitev.

- Skrbi za svoje telo, ne zmeni se za to, kaj bodo rekli ali si mislili ljudje. Telo je najboljše orodje, ki ti je bilo dano. Hodi, pleši, kolesari, plavaj ... izkoristi vsako priložnost, da ga okrepiš.

- Ne beri revij, ki poveličujejo umetno lepoto, da ne boš imel občutka, da si grd.

- Ostani povezan s svojimi starši: ne veš, kdaj bodo za vedno odšli.

- Bodi dober s svojimi brati in sestrami: potreboval boš njihovo pomoč v težavah.

- Računaj s tem, da prijatelji prihajajo in odhajajo ... Najbolj dragoceni pa ostajajo zvesti.

- Bodi previden v prejemanju nasvetov in strpen do tistih, ki jih delijo ...

 

VS-vznemirjenje3Meteorologija srca

Po divjem besnenju vetra stresa pokrajino silovito grmenje in jo razsvetljujejo grozljivi bliski zavisti. Nevihte nemira in viharji zaskrbljenosti povzročajo poplave žalosti, stanje malodušja in potrtosti in blatni močvirnat svet mlačnosti in ravnodušnosti. Potem pa zapiha z morja lahen vetrič nežnosti: bel oblak ljubeznivo dovoli, da ob strani skozenj prodre žarek sonca. Zdaj se vse razsvetli: mlakuža srca zadrgeta in v njej naenkrat odseva živa modrina neba.

Življenje je – vsak trenutek

V življenju navadnega smrtnika se navadno ne dogaja nič čudežnega. Če te ne razveseli in osrečuje jutranje vstajanje, učenje, študij ali vsakdanje delo, obedovanje s starši, posedanje s prijatelji, kakšen izlet v naravo, večerni tek ... nimaš prav veliko možnosti, da bi bil pretirano srečen. Če človek povezuje srečo ali nesrečo samo s posebnimi dogodki: novo službo, velikim ugledom v družbi, dobro plačo, s popolnim zakonom, potovanji po svetu ..., bo ta človek le poredko srečen ... Če pa je nekomu za srečo dovolj že lep razgled, cvetje na vrtu ob hiši, kozarec hladne pijače v senci, nekaj minut popoldanskega počitka ... ima že več možnosti, da bo živel občutno bolj zadovoljno ... (Andy Rooney)

 

    Modrost tega sveta je: s premetenostjo prikrivati čustva, z besedo skrivati misli, lažno prikazati kot resnično, resnico pa kot laž. V nasprotju s tem pa je modrost pravičnih: ne hlinijo se, misli so jim jasne kot besede, dobro delajo brez pridržka, raje zlo trpijo kot delajo, za krivice se ne maščujejo, prezir zaradi resnice imajo za čast (sv. Gregor Veliki)

    Človek je skrivnostno bitje, razpet med nebom in zemljo. V njem so strnjeni čudoviti darovi, pa tudi nerazumljiva teženja, napetosti, strah in včasih celo obup, kot da ga nekaj potiska v prepade zla. (Stanko Janežič)

    Nekateri iščejo klepet iz strahu pred samoto. Tišina samote razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati. In spet nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. In so nekateri, ki imajo resnico v sebi, pa je ne povedo z besedami. V prsih takšnih ljudi prebiva duh v taktu tišine (Kahlil Gibran).

    Pravo dobroto v srcu imamo le, če smo zmožni gojiti samo dobre misli in dobra čustva, brez sence zamerljivosti, užaljenosti, zagrenjenosti, opravljivosti, kaj šele maščevalnosti do drugih ljudi, do bližnjega in daljnega (Anton Trstenjak).

    Značaja ni mogoče pretrgati na dvoje. Človek mora imeti pogum, da tisto, kar v notranjosti s prepričanjem trdi, tudi na zunaj brani (Karel Mauser).

    Iskanje lastne slave prigovarja človeku, naj bo na zunaj pred drugimi dober, pravo ocenjevanje pa ga nagiba, da je v resnici v svoji notranjosti dober (Albert Goossens).

    Nemogoče je človeka poznati brez gledanja v njegovo notranjost. Vanjo pa gledamo tako, da nam sočlovek razodeva svojo notranjost s pripovedovanjem o njej. (p. Vital Vider)

    Samo krščanska vera je primerna za vse, ker je v njej oboje: zunanje in notranje. Preproste ljudi dviga k notranjemu, prevzetne pa krca z zunanjostmi. (Blaise Pascal)

PODPIŠI POGODBO S SAMIM SEBOJ ...

Pripravljen sem odpustiti samemu sebi naslednje napake:

Odpuščam samemu sebi, ker sem večkrat zanemarjal svoje telo in nisem dovolil svojemu razumu, da bi razmišljal in ustavljal mojo voljo v odločanju. Odpuščam samemu sebi, ker sem pogosto puščal vnemar svoje dolžnosti, potrebe in najgloblje želje svojega srca. Odpuščam si tudi zaradi sodb in nerealnih pričakovanj, ki sem jih naredil v odnosu do samega sebe in do drugih. Pripravljen, sem, da bom odslej odkrival dobro, ki je v meni in v ljudeh, ki jih poznam. Obljubljam, da bom resnični jaz, da ne bom nosil maske, ki mi ne pripada, in ne bom igral, da bi v družbi veljal za frajerja. V polnosti želim živeti svoja občutje in svobodno izražati svoja čustva, tudi takrat, ko je to ... manj prijetno. Trudil se bom, da ne bom pesimist, da ne bom deloval razdiralno, predvsem pa, da ne bom cinik.

V moje dobro in zaradi tistih, ki jih poznam, sem pripravljen odpustiti vse. Z odpuščanjem bodo moji strahovi izginili in takrat bom resnično svoboden.

molitev

 Odpiranja

Gospod, pogosto sem gluh za prošnje drugih,
ne morem in tudi nočem spregovoriti o tistem,
kar se dogaja z mojim življenjem.
V meni so številni strahovi,
največji je ta, da me drugi ne bodo razumeli,
da ne bom sprejet, da mi nihče ne bo prisluhnil.
Zato si nadenem masko, 'umeten' obraz,
za njo pa skrivam svoj resničen jaz
in zadušim čustva, ki utripajo v meni.
Gospod Jezus,
ko jezno zaprem vrata svoje sobe,
da bi me nihče ne motil,
naj me doseže tvoj glas,
ki mi pravi: »Odpri se!«,
Zaradi slabe volje, ki jo pestujem v sebi,
sem med svojimi domačimi "tih kakor riba",
ne potrudim se, da bi odkril,
kaj mi hoče povedati ta tišina
in nemi pogledi mojih najbližjih.
Gospod, prosim te,
nauči me tvojega blagega odnosa do ljudi
in daj, da bi slišal tvoj klic: »Odpri se!«
Tako bi moje življenje postalo darovanje.

SP ODLOMEK

Privedli so mu gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Vsi ljudje so osupli govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,32-35.37)

 

VS-vznemirjenje2Čim zvesteje prisluhneš svoji notranjosti, tem bolje boš slišal glasove okoli sebe. Samo kdor posluša, zna govoriti (Dag Hammarsjköld).

Svetost predpostavlja predvsem zdravo in urejeno človeško čustvovanje. Milost gradi na naravo, ne tako, da bi nagonsko življenje zatrla, ampak tako, da ga zdravi in povzdigne na duhovno raven. (Thomas Merton)

Misli in besede moramo skrbneje nadzorovati kakor mleko na ognjišču ... Mračna misel ne more roditi svetlobe, iz grenkega čustva ne moremo črpati miline. (Marcelle Auclair)

Rad imeti ljudi pomeni ne zadoščati le samemu sebi, marveč odpreti srce in v njem narediti prostor za druge. Ljudje trpimo zaradi ljudi. Zato glej s čistimi očmi in čistim srcem. (Phil Bosmans)

Ta dan, ki se odpira nad mano kot cvet, naj bo podoben daritvi. V lepoti sveta naj spoznavam tvoj sijaj. Moje srce naj bo odprto ljubezni, vnemi in veselju. (Henri Daniel-Rops)

Učimo se hoditi z odprtimi očmi: v šoli, v službi, na ulici, v našem mestu - najprej pa seveda v svoji družini, saj tudi tu pogosto kaj spregledamo, ker nam je tako blizu. (Metka Klevišar)

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh