2014_10. Ko se nenadoma stemni

VS-ko se stemni1Dober mesec je tega, kar se nas je v naši cerkvi zbrala velika množica mladih, da bi se poslovili od Janija, našega vrstnika in mnogim prijatelja, znanca, ki se je nekaj dni prej smrtno ponesrečil z motorjem. Bili smo tako ganjeni, da na pogrebu in po maši zadušnici nismo veliko govorili, vsak je ostal s svojimi mislimi in se takrat nismo pogovarjali o tem, kar nas je doletelo, zato sem sklenila, da vam napišem nekaj mojih razmišljanj, morda kot izhodišče za vaš odgovor ... Najprej sem bila presenečena nad molkom in oglušujočo tišino, v katero smo se zavili ob razmišljanju o tej veliki tragediji ... Vsi smo iskali tisti ZAKAJ, toda odgovora nismo našli. Ko pa smo se kasneje pogovarjali o tem, sem bila presenečena: vse se je vrtelo okrog tega, zakaj Bog dopušča, da mladi umirajo - in na koncu je izzvenelo, da je pravzaprav Bog kriv, ker ni obvaroval našega Janija najhujšega ... Veliko sem razmišljala o tem in se spraševala: čemu se na Boga ne spomnimo še kdaj drugič, ko nam gre dobro, ampak se vedno pojavi na naših ustnicah in v besedah takrat, ko se zgodi kaj hudega, tragičnega ... In takrat je navadno on tisti »dežurni krivec«, ki bi moral nekako čudežno ukrepati, da se nesreča ne bi zgodila? Ugotovila sem, da je to verjetno posledica tega, da v resnici živimo tako, kot bi živeli večno, kot da za nas ne obstajajo neke meje, trpljenje, smrt ... in smo tako vznemirjeni in zbegani, ko naenkrat vstopijo v naše življenje. Nisem uspela najti vzrokov za to, prepričana pa sem, da bi bilo bolje, če bi se v takih težkih trenutkih raje spomnili na tisto, kar ima večjo vrednost in ostane za zmeraj: na vse dobro, ki ga je ta človek storil, na njegovo prijateljstvo, pomoč, na moč medsebojne povezanosti in sočutja, resnično tolažbo in ... zakaj ne ... na pomen molitve in oporo, ki nam jo v takih trenutkih daje vera ... (Maja '95)

 

    PREGOVORI o UPANJU

    Nad oblaki vedno sije tisoč sonc. (indijski pregovor)

    Vsaka temna noč ima svetel konec (perzijski pregovor)

    Kdor čaka brez neha in v upih živi, prerada nazadnje mu sreča zaspi (slovenski pregovor)

Bridkost in stiska

Bolečina sama na sebi je brez vrednosti. Če pa smo pripravljeni življenjske bridkosti prenašati v imenu nečesa višjega in jih oplemenitimo s posebnim namenom in cilji, če je to cena, ki jo moramo plačati, da bi življenjske preizkušnje vplivale na odločitve in ravnanje posameznika ali skupnosti, potem dobijo bridkosti in stiske globlji pomen.

Bolečina vodi k razmisleku. Kdor ni šel skozi šolo življenjskih preizkušenj, stoji kot nepismen človek pred knjigo življenja.

Življenjske stiske so predgovor za razumevanje med ljudmi. Preden koga obsojamo, bi morali najprej raziskati, kaj vse je ta človek pretrpel.

 

    O BOLEČINI IN POGUMNEM PREMAGOVANJU TEŽAV IN UPANJU

    Vi molite v svojih nesrečah in stiskah; da bi le molili tudi v polnosti svojega veselja in v dneh izobilja. (Kahlil Gibran)

    Božja ljubezen je vedno večja, kot je lahko tvoja bolečina. (sv. Frančišek Saleški)

    Bolečina je božja poslanka in po njej so ljudje zrasli veliko bolj kot po vseh radostih sveta (Adalbert Stifter).

    Ne sreča ne čast ne prijetnost v življenju, bolečina edina nam je na svetu najbolji kažipot k Bogu in spoznanju, kako je vse na svetu prazno in minljivo in kako smo vsi le prah in senca (Ivan Pregelj).

    Trpljenje traja; če ne traja, ni trpljenje, je morebiti samo bolečina. Zato pa je trpljenje zorenje. (Anton Trstenjak)

    Zanimivo je dejstvo, kako daleč se nam zdi nesreča, če ne zadene nas samih (John Steinbeck).

    Jaz sem pomembnejši od mojih problemov. (Jose Ferrer)

    Potrpi voljno vse bridkosti, trpljenje ti bo rodilo blagoslov. (Fran Saleški Finžgar)

    Ko te teži breme zemeljskih skrbi ali velikih bridkosti, misli na to: nekoč bo prišla večna velika noč. (Dominik Thalhammer)

    Srce, ti moje mlado srce, / ne obupuj! / Dokler si lačno, dokler si žejno, / vase veruj! (Oton Župančič)

    Kadar smo potopljeni v trpljenje in žalost, moramo bolj kot kdajkoli verovati v sonce božje ljubezni, ki želi predreti oblake in razpršiti meglo. (Leon-Joseph Suenens)

    Kaj pogumen si, dokler ti ne pride na pot nič nasprotnega. Tudi dobro svetuješ drugim in jih znaš z besedami osrčevati, toda ko pride bridkost nenadoma pred tvoja vrata, ni ne sveta ne moči. (Tomaž Kempčan)

    Luč je in Bog je, radost in življenje! / Svetlejši iz noči zasije dan, / življenje mlado vre iz starih ran / in iz trohnobe se rodi vstajenje. (Ivan Cankar)

    Treba je hoditi skozi temno noč, da spoznaš kako dragocena je svetloba luči (X. Perrin)

    ... še več misli o upanju:

ZGODBE

Božja vsemogočnost in človekova svoboda

Judovska zgodba pripoveduje, kaj je božja vsemogočnost. Dva rabina se pogovarjata: »Kaj misliš, ali Bog lahko ustvari tako visoko goro, da je niti sam ne more preplezati?« vpraša prvi. »Če je res vsemogočen, potem je to gotovo mogoče!« odvrne drugi rabin. »Seveda, saj ta gora, ki jo Bog ne more splezati že obstaja: to je človek,« pravi prvi rabin. Od takrat, ko ga je ustvaril, ga ima pred seboj in si ga nikakor ne more popolnoma pokoriti, podobno kot lahko nekdo obvlada ročno lutko ali kakšno drugo stvar. Človek je njegov družabnik in lahko mu tudi reče ne. In to je pa naša svoboda

Sreča? Nesreča? Kdo ve?

Stari kmet je imel lepega konja, ki mu je dobro služil pri delu na polju. Nekega dne je konj pobegnil v gore in ko so sosedje obžalovali njegovo nesrečo, jim je kmet odgovoril: »Sreča? Nesreča? Kdo bi to vedel?« Čez dober teden se je konj vrnil z gora s čredo divjih konj in takrat so kmeta sosedje trepljali po ramenih, rekoč: imaš pa res srečo. Njegov odgovor je bil kratek: »Sreča? Nesreča? Kdo bi to vedel?«. Ko je njegov sin hotel udomačiti enega od teh divjih konj, ga je ta vrgel na tla in zlomil si je nogo. Vsi so se strinjali, da je to velika nesreča, kmet pa je spet rekel: »Sreča? Nesreča? Kdo bi vedel?« Nekaj tednov kasneje se je začela vojna in po vasi so novačili zdrave in za vojskovanje sposobne mladeniče. Ko so videli kmetovega sina z zlomljeno nogo, ga niso vzeli, ampak je lahko ostal doma pri očetu. (kitajska pripoved)

Vse, kar se na zunaj zdi lepo in dobro, lahko skriva v sebi tudi kaj slabega. Zato ravnamo modro, če Bogu prepustimo odločitev, kaj je sreča in kaj nesreča, in se mu preprosto zahvalimo za dejstvo, da za tiste, ki ga ljubijo vse pripomore k dobremu (A. de Mello)

Pogumna Rosana

Rosana Benzi se je morala s štirinajstimi leti (1962) sprijazniti z dejstvom, da bo vse življenje preživela z umetnimi pljuči. Takrat je bila to velika kovinska naprava, v kateri bo morala neprestano ležati v sobi genovske bolnišnice. Bila je odločena: ta kovinski grob ne bo njen zapor, ampak prostor, odkoder bo lahko dejavno stopila v stik z mnogimi. Svoj neverjetni optimizem je takoj pokazala s tem, da je umetna pljuča poimenovala »moj modri princ«, in sebe primerjala s spečo Trnuljčica. Odločila se je, da bo živela za druge in Drugi je bil tudi naslov časopisa, ki ga je začela izdajati in ga sama tudi urejala. Naučila se je slikati z usti in njene umetnine so bile svetle, optimistične ... polne upanja in spodbude za številne znance in prijatelje, ki so jih prejeli v dar. Napisala je tudi knjigo, s pomenljivim naslovom Živeti z ljubeznijo (posnet je bil tudi film). Malo pred smrtjo je našla moč, da se je šalila z bratom: »Ne ženi si preveč k srcu, toda resnično moram oditi ...« Odšla je 4. februarja 1991, stara 43 let. Mnogi so jo upravičeno imenovali »Pogumna Rosana«.

 

RAZMIŠLJANJA

Zoper sleherni strah

Verujem, da Bog more in hoče iz vsake stvari narediti nekaj dobrega, tudi iz tistih, ki se zdijo najbolj slaba.

Zato potrebuje ljudi, ki bi se dali na razpolago, da bi vsako stvar preobrnili v dobro. Verujem, da nam Bog v vsaki težki situaciji daje toliko moči, kolikor jo potrebujemo, da vzdržimo. On nam jo seveda ne daje vnaprej, ker bi se potem popolnoma zanašali nanj in ne na nas same. S tako vero lahko premagamo vsak strah pred prihodnostjo.

Verujem tudi, da naše napake in naše pomanjkljivosti niso brez koristi in da Bogu ni prav nič težje začeti z nami znova, kot pa neprestano poslušati naše obljube po poboljšanju. Verujem, da Bog ni večna usoda, ampak da od nas pričakuje odgovorna dejanja in na iskrene molitve vedno tudi odgovori. (Dietrich Bonhoeffer ob Psalmu 107)

 

    Uspelo mi bo

    Moj Gospod
    Daj mi moč, da bom sprejel vse radosti in bolečine.
    Daj mi moč, da bo moje srce rodovitno v služenju drugim.
    Daj mi moč, da ne zatajim reveža in ne upognem kolena pred mogočniki.
    Daj mi moči, da vzdignem duha visoko nad vsakdanje malenkosti.
    In daj mi moči, da z ljubeznijo podredim svojo moč tvoji volji. (Rabindranath Tagore)

Samo gorje

Včasih se nam zdi, da se življenje vedno bolj zapleta.
Da so neprestano pred nami samo ovire.
Ne moremo več nadzorovati stvari, vidimo samo težave in gorje.
Hočemo govoriti in se pogovarjati, pa nas ne poslušajo.
Ne razumemo, kako pomembno se je veseliti vsakega trenutka.
To povzroča živčnost, ki nas počasi razjeda in se razvije v bolezen -
in dneve preživljamo tako, da zapravljamo čas in moči.
Sprašuješ, kakšna je naša resnična podoba?
Vedi, da si boljši od podobe, ki jo imaš o sebi
in želja po novem je tvoje največje bogastvo ...
Sprašuj in boš živel.
Važen je namen in sproščenost s katero se lotevaš
vseh zapletenosti in težavnosti, ki so v tebi.
Če jih poznaš, boš živel    (Enrico Ruggeri, Nekoristna pesem)

Sonce v očeh

Filmsko zgodbo z gornjim naslovom je navdihnil roman Fjodora Dostojevskega Zločin in kazen. Pripoveduje zgodbo o Marku, ki se po dolgem času sreča z očetom, ki ga sovraži že od malega. V prepiru očeta smrtno rani in zbeži, se skriva in bega iz kraja v kraj ... Policist Rinaldi mu je na sledi ... prepričan je, da Marko ni zgolj neuravnovešen mladostnik, ampak se za umorom skriva še večja drama, ki je prizadela fanta. Marko na begu sreča dekle, ki je razočarana zaradi neuslišane ljubezni, ne razkrije pa ji svoje preteklosti. Odloči se, da se bo skušal rešiti bremena, ki si ga je nakopal s tem nepremišljenim dejanjem ...

Sončen dan

Hočem ti povedati, da je mogoče po padcu ponovno vstati, čeprav se včasih zdi to čisto nemogoče. Nekoliko se ozri vase in našel boš razloge, da boš razumel, kar ti govori življenje: slaboten in šibak si, to sam še kako dobro občutiš, in če ostaneš sam ... si še bolj na tleh. Kaj boš naredil, ko se boš dotaknil dna? Ves skrušen se boš zjokal, saj veš, da bo nekaj časa bolje in tam na dnu boš spet začel graditi svoj svet ... Topel sončen dan te bo ogrel, dočakal boš jasno nebo, svoje strahove boš lahko delil z menoj, pridejo temni dnevi, toda vedi, to je življenje. Kot v sanjah te bo odnesel drugam, če si izgubil življenjsko pot, te njegova toplina preseneti in osvoji ... v življenju se včasih pojavijo nepremostljive ovire in vsak napor se zdi zaman, toda zdaj sem prepričan, da se ne bom vdal in bom raje nekoliko počakal ...

 

    MOLITEV

    Sprejmi, o Gospod

    Sprejmi, Gospod, moje strahove
    in jih spremeni v zaupanje.
    Sprejmi, Gospod moje stiske
    in jih spremeni v rast.
    Sprejmi mojo tišino
    in jo spremeni v moje češčenje.
    Sprejmi moje težko stanje
    in ga spremeni v zorenje.
    Sprejmi moje solze
    in spremeni jih v molitev.
    Sprejmi moje malodušje
    in spremeni ga v pogum.
    Sprejmi mojo osamljenost
    in spremeni jo v bližino.
    Sprejmi mojo bridkost
    in jo spremeni v biser.
    Sprejmi moja pričakovanja
    in jih spremeni v polnost.

 Misli ŠTIRIH papežev O STISKI, BRIDKOSTI IN ZAUPANJU

Ko svetloba pojema ali popolnoma izgine, ne moremo več razločiti resničnosti okoli nas. Sredi najgloblje noči se v temi počutimo prestrašene in negotove, in z veliko nestrpnostjo pričakujemo prihod luči. Dragi mladi, vi ste na vrsti, da postanete stražniki jutranje zarje (Iz 21,11-12) ki oznanjajo prihod sonca, ki je vstali Kristus!« (sv. Janez Pavel II. mladim kot vabilo na 19. SDM v Torontu, 25. julija 2001)

Ko je Jezus spremenil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, je s tem napovedal svojo smrt, se z njo sprijaznil najgloblje v svoji notranjosti in jo spremenil v dejanje ljubezni. Od nekdaj ljudje na neki način pričakujejo spremembo v srcu, spremembo sveta. Zdaj je to osrednji dogodek spreminjanja, ki je edino sposobno resnično prenoviti svet: nasilje se spreminja v ljubezen in smrt v življenje. Samo ta notranji izbruh dobrega, ki premaguje zlo, lahko potem spodbudi verigo sprememb, ki bodo počasi spreminjale svet. Vse druge spremembe ostajajo na površini in ne odrešujejo. Zato govorimo o odrešenju.(Benedikt XVI. mladim na 20. SDM v Kölnu, 21. avgusta 2005)

Trpljenje samo po sebi ni vrednota, ampak je stvarnost, ki nas jo Jezus uči živeti na pravilen način. Obstajajo namreč pravilni in napačni načini, kako se živi bolečino in trpljenje. Jezus nas uči živeti bolečino tako, da sprejmemo realnost življenja z zaupanjem in upanjem, pri tem pa postavimo ljubezen Boga in bližnjega tudi v trpljenje: ljubezen spreminja vsako stvar. (papež Frančišek bolnikom in invalidom, 14. maja 2014)

Morda ljudje mislijo, da je svoboda to, da storimo vse, kar hočemo; ali da se spuščamo v skrajnosti, da bi doživeli opojnost in pregnali dolgčas. To ni svoboda. Svoboda pomeni, znati premisliti o tem, kar delamo, znati oceniti, kaj je dobro in kaj je slabo, o tem, katera ravnanja pomagajo rasti, pomeni, da vedno izbiramo dobro. Svobodni smo za dobro. (papež Frančišek študentom jezuitskih šol, 7. junija 2013)

»Ko je noč, je temno. A mi čakamo zgodnje jutro, ko se začne daniti. In kaj je bolj pomembno, tema ali luč?« Seveda luč in vedno jo moramo iskati v sebi, kajti luč nam daje veselje in upanje. (papež Frančišek otrokom, 31. maja 2014)

 

SP odlomek

VS-ko se stemni4Celo ponašamo se s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. (apostol Pavel)

Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. (Lk 7,11-15)

 

NALOGA

Kako doživljaš svojo šolsko izkušnjo? Ali ti šola res pomaga, da se lahko pripraviš na življenje? Kaj bi morali storiti odgovorni, da bi izboljšali šolsko vzgojo danes.

Odgovarjanje v naglici, kot pogosto počneš iz navade: Saj že vem ... ti preprečuje, da bi prisluhnil mnenjem in nasvetom drugih, zato se ne moreš z njimi primerjati in soočati, da bi lahko oblikoval svoje mnenje ... in imaš občutek, da te izčrpava in siromaši.

S pomočjo prijateljev poskušaj razložiti povezavo in razliko med temi tremi darovi Svetega Duha: razumnostjo, modrostjo in vednostjo.

 

 pripravlja Marko Čuk

- rubrika Veroučne strani je v vsakem Ognjišču na straneh 108-109 (skrajšana oblika)

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh