2015_03. Sveti Duh je kot ogenj

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (3)

VS 2015 03aOgenj je druga podoba za Svetega Duha. Apostoli so na binkoštni dan poleg močnega šuma, kot bi se bližal silovit vihar (o tem smo govorili zadnjič), “videli tudi jezike, podobne plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden” (Apd 2,3). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Tudi podoba ‘ognja’ in njegovih plamenov nam pomaga bolje razumeti, kdo je tretja oseba Svete Trojice.

    O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
    obišči nas, ki tvoji smo,
    napolni s svojo milostjo
    srce po tebi ustvarjeno.

    Ime je tvoje Tolažnik in
    dar Boga najvišjega,
    ljubezen, ogenj, živi vir,
    posvečevalec vseh stvari.

    Razsvetli z lučjo nam razum,
    ljubezen v naša srca vlij,
    v telesni bedi nas krepčaj,
    v slabosti vsaki moč nam daj.

Ogenj razsvetljuje
Sveti Duh pomaga videti. Je svetloba. Jezus obljublja: ko bo prišel Sveti Duh Tolažnik, “vas bo učil vsega in spomnil vsega” (Jn 14,26); “vas bo uvedel v vso resnico” (Jn 16,13). Ni slučaj, da se dva darova Svetega Duha povezujeta z razsvetljenjem: dar umnosti in dar vednosti. O tem bomo več govorili prihodnjič. Tokrat se spomnimo najprej treh čudovitih resničnosti, ki nam jih podarja Sveti Duh: življenje, zdravje, veselje, in nam jih lahko bolje približa prav primerjava s svetlobo.

Svetloba prinaša življenje
Brez svetlobe ne bi bilo življenja: rastline, cvetlice, živali ..., vse bi umrlo. Ko se proti koncu zime dan daljša in spomladi premaga noč, vse oživi. Svetloba privabi iz skrivališč urne martinčke, zapoje kukavica, zacvetijo češnje, prebudijo se kosi ... vse cveti in čebele letajo s cveta na cvet ... Moč svetlobe! Veliki nemški pesnik Goethe je vzkliknil: »Kako polna nemira je svetloba!« Luč je neukrotljiva, ker spravlja v gibanje neskončni svet rastlinskega, živalskega in človeškega življenja.
Tudi Sveti Duh prinaša življenje. Dal je življenje Jezusu v Božji materi Mariji; obudil je v življenje prvo krščansko skupnost - Cerkev; življenje daje tudi nam: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, ... bo on po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,10-11). Zato je 150 koncilskih očetov, zbranih na koncilu v Carigradu (leta 381) Svetega Duha označilo kot »Gospoda, ki daje življenje (uporabili so izraz ‘zoopoion’, ki dobesedno pomeni “tisti, ki s svojimi rokami gradi življenje”). Ko molimo nicejsko veroizpoved, izgovarjamo: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja.«

Svetloba zdravi
Že v antiki so uporabljali neke vrste ‘fototerapijo’ (zdravljenje s svetlobo). Hipokrat, slavni grški zdravnik iz četrtega stoletja pred Kristusom, je svetoval otožnim, potrtim in malodušnim, naj se “preselijo v sončne kraje”. To zdravnikovo spoznanje je našlo v naših časih tudi znanstveno potrditev: tema zmanjšuje dobro voljo, ker pospešuje izločanje melatonina (‘hormona noči’) iz češerike, drobne žleze v središču možganov. Ko pa posije sonce, to izločanje preneha.
Sveti Duh je zdravnik naših duš: “duši madeže izmij, kar je súho, spet zalij in ozdrávi rane vse!”, molimo v pesmi slednici na binkošti. Sveti Duh je tudi ‘Tolažnik’, kot nam zagotavlja evangelist Janez (Jn 15,26). Ko zaznamo, da se nam začneta po duši ali v mislih plaziti mrak in tesnoba, se zatecimo k Jezusu, ki je obljubil, da bo poslal Tolažnika – Duha, ki svetli in umirja. Njega, ki krepi naše notranje moči in v nas spet prebudi sveto in svetlo ...

    Neki kovaški vajenec, naveličan, da je že vse življenje odvisen od drugih, je sklenil, da bo odprl svojo delavnico. Kupil je meh, nakovalo, kladivo in se lotil dela. Toda zaman. Kovačnica je bila mrtva, mrzla in temna. Stari kovač, ki ga je mladenič vprašal za nasvet, mu je dejal: »Imaš vse, kar je potrebno, manjka ti pa iskra!« Duh je iskra, ki prižiga življenje. Toda iskre ni, če ni zraka! Sveti Duh je ... kot OGENJ in VETER.

Svetloba je veselje
Če dobro pomislimo, je sonce največji delivec veselja: saj je splošno znano, da so oblačni dnevi bolj žalostni in turobni! Prerok Izaija je govoril: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje« (Iz 9,1–2).
Vsi smo odvisni od sonca, svetlobe, tako psihološko kot tudi fizično. Psihološko, ker svetloba razveseljuje in blaži razpoloženje naše duše; fizično pa zato, ker nam svetloba prinaša življenje in zdravje. Podoba Svetega Duha – ognja, ki razsvetljuje – nas spominja tudi na veliko resnico: da vsi pripadamo Bogu: z dušo in telesom.

Ogenj nas osvobaja neodločnosti
Sveti Duh nas osvobaja vsega, kar je negativno. Tako ‘spreminja v prah in pepel’ tudi vsa naša izgovarjanja in ‘cincanja’: “ampak ...”, “vendar ...”, “rad bi ... toda”; “lepo bi bilo ... a”. Prav tako noče slišati naših ‘če’: “če bi imel ...”; “če bi živel v drugih časih, drugačnem okolju ...” Tako hoče odpraviti tudi vsa naša zdihovanja: “... uf!”, “... ufa!” ... “oh (in sploh)”, in podobno zdolgočasenost in lenobnost ..., ki naredi ljudem več slabega kot vse druge razvade sveta! Ogenj Svetega Duha spremeni vsak ‘toda’ v ‘hočem’; vsak ‘če’ v ‘da’: “Da, sprejmem to, kar imam in se bom s srcem in dušo prizadeval, da to koristno uporabim”; “Da, sprejemam okolje, v katerem živim, in se obvežem, da bom poskrbel za to, da bo vedno boljše” ...

VS 2015 03bOgenj “upogiba, kar upira se”. Je moč in sila
Katekizem katoliške Cerkve je nedvoumen: “ ... ogenj simbolizira preoblikujočo moč delovanja Svetega Duha” (KKC 696).
Človek je edino bitje, ki zna prižgati ogenj. Od tod tudi njegova prevlada na svetu. Že stari Grki so se zavedali, kakšno moč ima ogenj. Zato se je tudi ohranil mit o Prometeju, mitološkem junaku, ki je z Olimpa ukradel ogenj in ga prinesel ljudem. Najvišji bog Zevs se je ustrašil, da bo s tem Prometej dobil veliko moč, zato ga je priklenil na skalo v Kavkazu, kjer mu je orel vsak dan izkljuval jetra, ki so mu čez noč spet zrasla.
Ogenj je močan, Sveti Duh je pa še močnejši. Njegova moč je namreč notranja moč, ki se rojeva in raste iz vere in prepričanja. Takšna moč se lahko zoperstavi svetu in lahko sprejme celo smrt. Delovanje te sile so doživeli apostoli na binkoštni dan, ko so se naenkrat spremenili, postali so drugi ljudje: pogumni, da so si upali govoriti (Apd 4,31), navdušeni oznanjevalci in niso se ustrašili niti muk in ne smrti ...

Sveti Duh ogreje
Tudi Sveti Duh greje: “vse ogrej, kar mrzlo je”, pravi pesem slednica, ki jo moli Cerkev na binkoštni praznik. Še eno prošnjo poznamo, ki govori o vžiganju ognja v nas: “Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.” Devet dni zapored jo ponavljamo vsako leto pred binkoštmi in pred birmo.
Sveti Duh je Duh Ljubezni
On je tisti, ki ‘oblikuje’ srca in jih spreminja: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih ...« (Ezk 36,26–27)
Bolj jasno kot tako ni mogoče povedati: Sveti Duh je pomembno, nujno potrebno zdravilo za vsa ‘plastična’ srca, ki danes ohlajajo svet in ga zavirajo, da se ne vrti več v pravo smer ...
Nekoč so vprašali modreca: »Kaj bi rešil, če bi zagorel cel svet?« Modrec je odgovoril: »Na varno bi shranil ogenj!«
Shranimo torej na varno Svetega Duha, in vse drugo si bo opomoglo.

 

Sveti Duh, razsvetljuj s svojo lučjo naš razum! ... Sveti Duh, vnemaj nas z ognjem svoje ljubezni! ... Sveti Duh,, razsvetljuj nas s svojim nebeškim navdihovanjem! (iz litanij k Svetemu Duhu)

Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel. (Fran Saleški Finžgar)

Svetla in prozorna telesa v stiku z žarki tudi sama zablestijo in zažarijo v drugačni svetlobi. Tako je tudi z dušami, ki so polne Svetega Duha; razsvetljene po njem postanejo tudi same duhovne in izžarevajo milost na druge (sv. Bazilij Veliki).

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 

 pripravlja Marko Čuk

- rubrika Veroučne strani je v vsakem Ognjišču na straneh 110-111

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh