2015_07. Sedem darov Svetega Duha (3)

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (7)

DAR VEDNOSTI

Ko slišimo besedo ‘vednost’, najprej pomislimo na človekovo zmožnost spoznavanja vsega, kar nas obdaja, na odkrivanje zakonov, ki urejajo vse stvarstvo (naravo in vesolje). Vednost, ki prihaja od Svetega Duha, pa ni omejena na človeško vednost, ampak je poseben dar, ki nam pomaga, da preko stvarstva sprejmemo veličino in ljubezen Boga ter njegovo tesno povezanost z vsakim ustvarjenim bitjem. Ko so naše oči razsvetljene z Duhom, se ob lepoti narave in mogočnosti vsega vesolja odprejo za poglobljeno razmišljanje o Bogu. Vsaka stvar in vsako bitje nam govori o Njem in njegovi ljubezni. Sveti Duh nas vodi, da slavimo Gospoda v globini svojega srca ter prepoznamo neizmeren Božji dar in znamenje njegove neskončne ljubezni do nas.

VS 2015 07a

    Sveti Duh, odpri mi oči z darom vednosti,
    da ob lepotah sveta in brezmejnega vesolja,
    začutim veličastvo Boga in njegovo bližino
    in ga slavim v globini svojega srca.
    Zlasti naj se mu zahvaljujem za čudoviti načrt
    tvoje ljubezni, ki je odtisnjen v vsakem od nas
    in smo po njem med seboj bratje in sestre.
    Božji Duh, ki si ob stvarjenju plaval nad vodami,
    pomagaj mi, da bom stvarstvo spoštoval
    in vse stvari uporabljal s hvaležnostjo.
    Naj se ne zanašam samo na hladen razum,
    naj me pri vsem vodi tudi toplina srca:
    resnično vedeti pomeni tudi ljubiti.
    Bog Sveti Duh, tvoj dar vednosti,
    naj s toplino navdihuje
    moje misli in besede, ogreva moje srce,
    da bom čutil potrebe ljudi okoli sebe.
    Daj mi, da bom v tvoji šoli rastel
    in s svojim zgledom kazal pot
    svojim bratom in sestram.

Že na začetku Svetega pisma je v poročilu o stvarjenju sveta zapisano, da je bilo Bogu všeč vse, kar je ustvaril, za vsako ustvarjeno stvar pravi, da je bila lepa in dobra (»Bog je videl, da je dobro.« – 1 Mz 1,10 sl.) ... Bog, ki je videl, da je stvarstvo nekaj lepega in dobrega, hoče, da to odkrivamo tudi mi. In pri tem nam pomaga dar vednosti. Spodbuja nas, da ob lepoti stvarstva Boga slavimo in se mu zahvaljujemo. Ko pa je Bog ustvaril človeka in je končal šesti stvariteljski dan, v Svetem pismu piše, da je bilo to “zelo dobro” (1 Mz 1,31). Približa nas sebi, v Božjih očeh smo najlepši, najpomembnejši, in v stvarstvu najboljši. On nas ima rad in za to se mu moramo zahvaljevati. Dar vednosti nas uglašuje in približuje Stvarniku in nas naredi sposobne, da stvarstvo presojamo z jasnostjo njegovega pogleda. V tej luči lahko v moškem in ženski vidimo vrh stvarjenja, izpolnitev načrta ljubezni, ki je odtisnjen v vsakem od nas, in po katerem se prepoznavamo kot bratje in sestre.
Stvarstvo je čudovit dar, ki nam ga je poklonil Bog. Iz kristjana naredi radostnega Božjega pričevalca, po zgledu sv. Frančiška Asiškega in mnogih svetnikov, ki so Boga slavili in opevali njegovo ljubezen z občudovanjem vsega ustvarjenega. Vse to je razlog za vedrino in mir v naši notranjosti. Dar vednosti nam pomaga, da se ne prevzamemo in ne mislimo, da smo mi gospodarji vsega ustvarjenega. Stvarstvo namreč ni naša lastnina, do katere bi se lahko vedli oblastno, kot je nam všeč ... Stvarstvo je dar, ki nam ga je poklonil Bog, da bi ga odgovorno uporabljali v dobro vseh, vedno z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo ... Mi smo njegovi varuhi, če ravnamo neodgovorno, uničujemo znamenje Božje ljubezni, Bogu pokažemo, da nam za njegovo delo ni mar, da ga ne cenimo – to pa je zgrešeno.

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Antoine de Saint–Exupéry)

Prerok Izaija, ki prvi v Svetem pismu našteva darove Svetega Duha (“Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega.” – Iz 11,2:), dar vednosti poimenuje z izrazom ‘spoznanje’. Ta izraz v svetopisemskem jeziku vključuje tudi ‘ljubezen’ (1 Mz 19,8; Mt 1,25). Dar vednosti je torej dar spoznanja iz ljubezni. Če ga tako imenujemo in razumemo, postane dar, ki spoznanju pridružuje ljubezen. V bistvu je vse naše spoznanje vedno prežeto s čustvi, z ljubeznijo: kdor ljubi, ta bolje razume, prej razume, več razume. Francoski pisatelj in pilot Antoine de Saint-Exupery (1900–1944) je v Malem princu zapisal, da “kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno”. Drži: določene rešitve lahko najdemo in razumemo samo s srcem! Pomislimo na materinsko nagonsko spoznavanje (intuicijo v naravi žena), njihov notranji glas in navdih v odnosu do otrok; pomislimo, kako so spoznavali Boga mistiki, ki so bili veliko več vedeli o čustvu ljubezni kot pa o filozofiji.

 

DAR POBOŽNOSTI

VS 2015 07cDar pobožnosti ni naštet med tistimi, ki jih omenja prerok Izaija (Iz 11,2). Kljub temu pa Septuaginta (latinsko sedemdeset – prvi grški prevod Stare zaveze neposredno iz hebrejščine in deloma iz aramejščine – iz 2. stol. pr. Kr., ki ga je prevedlo 72 judovskih učenjakov v 72 dneh ...) in vulgata (latinski prevod Svetega pisma iz 4. stoletja, iz hebrejskih, aramejskih in grških izvirnikov, delo sv. Hieronima), pridružujeta darovom Duha tudi pobožnost, da bi tako pokazali, kakšna naj bo naša drža pred Bogom. V jeziku Svetega pisma namreč beseda ‘pobožnost’ označuje otroško navezanost, ki jo moramo gojiti in imeti do Boga – očeta. Dar pobožnosti je torej dar, ki nam pomaga razumeti, da je Bog naš Oče, ki nas ljubi, daje moč, mir in veselje. Z njegovo pomočjo postane še tako težko življenje, znosno in vredno ... Pobožnost je beseda, ki v današnjem modernem izražanju ni privlačna, saj se nam ob njej hitro utrne predstava: zaprte oči, ‘sveti’, nekoliko nagnjen obraz, sklenjene roke ... napol svetnik. Ta predstava nima nobene povezave s darom pobožnosti, ki se v resnici dotika središča naše krščanske identitete in življenja, kaže našo pripadnost Bogu in našo globoko (očetovsko) povezanost z njim. Ta očetovska vez daje smisel vsemu našemu življenju in nas ohranja trdne, v občestvu z njim, tudi v najbolj težkih trenutkih in preizkušnjah življenja.
Poglejmo primer. Ko je bil veliki nemški skladatelj Ludwig van Beethoven star 46 let, je popolnoma oglušel. Bil je obupan. Toda v tistih trenutkih obupa je zbral takšno notranjo moč, da je premagal tudi na videz nemogoče okoliščine. Vrgel se je na delo in v dveh letih je zložil Slavnostno mašo (Missa Solemnis) in na koncu pripisal: »Mojemu Bogu, ki me ni nikoli zapustil. On je neomajna moč.«

 Pobožnost je sinonim za pristnega duha vere, za otroško zaupnost z Bogom, predvsem pa za sposobnost moliti ga z ljubeznijo in preprostostjo, ki jo premorejo tisti, ki so v srcu ponižni. (papež Frančišek)

    Sveti Duh, pomagaj mi
    doumeti dar pobožnosti:
    da je Bog moj ljubeči oče,
    ki vedno skrbno bedi nad mano,
    ki je na dlani svojih rok,
    zapisal moje – in ime vsakega človeka,
    ki nas vedno znova vabi k sebi,
    ki razume naše slabosti,
    ki mi je blizu ob moji žalosti.
    Sveti Duh, dar pobožnosti je tvoj najdragocenejši dar:
    z njim čutim, da sem božji otrok,
    rešuje me zaskrbljenosti in tesnobe.
    Pomagaj mi premagati strah
    in negotovost
    vlivaj v moje srce mir,
    da veselo pričujem o Bogu
    in njegovi ljubezni

Ta vez z Gospodom ni neka dolžnost ali neka zapoved, marveč prihaja od znotraj. To je odnos, ki ga živimo s srcem, je naše prijateljstvo z Bogom, ki nam je dano po Jezusu, je prijateljstvo, ki spreminja naše življenje in nas napolnjuje z navdušenjem in veseljem. Zato dar pobožnosti v nas zbuja predvsem hvaležnost in slavljenje. To je najbolj prečiščena oblika našega bogočastja in češčenja. Sveti Duh nam pomaga zaznati Gospodovo navzočnost in vso njegovo ljubezen do nas, nam ogreje srce in nas usmeri k molitvi in obhajanju. Pomaga nam rasti v odnosu in občestvu z Bogom in nam obenem pomaga, da to ljubezen razlivamo tudi na druge in jih prepoznamo kot brate in sestre. Resničen dar pobožnosti namreč pomeni, da se zares lahko veselimo s tistim, ki se veseli, jočemo s tistim, ki joče, smo blizu tistemu, ki je osamljen, opomnimo tistega, ki dela napako, potolažimo žalostnega, sprejemamo in pomagamo tistemu, ki je v stiski. Dar pobožnosti nas dela krotke, blage, potrpežljive ...
Da bi še bolje razumeli, kako nam dar pobožnosti odkriva očetovski obraz Boga v veselju in žalosti našega vsakdanjega življenja, preberimo pričevanje italijanskega duhovnega pisatelja, brata Carla Carretta, ki je kot član Malih bratov Charlesa de Foucaulda sam doživel globoko izkustvo daru pobožnosti: »Če je Bog moj oče, lahko vedno najdem v njem svojo pravo vrednost. Če je moj oče, ne bom v nedogled ponavljal: “Zakaj ... zakaj ... zakaj ...”, ampak bom namesto tega z zaupanjem in resničnostjo rekel: “Ti veš ... ti veš ... ti veš ...”.
Če je Bog moj oče, ne bom dogodkov mojega življenja pripisoval slučaju, ampak jih bom razumel kot znamenja njegove ljubezni.
Če je Bog moj oče, ne bom izgubil vere ob hudi preizkušnji, naravni katastrofi, ne da bi poskušal najti kakšno povezavo med ljubeznijo in silami sovraštva, ki ji nasprotujejo, med Božjim bivanjem in preizkušnjo, ki me je zadela.
Bog je Bog, in je gospodar vesolja, tudi če se zemlja trese in reke prestopajo bregove, in je oče tudi če mi zmrzujejo roke in ostanem zaradi nesreče hrom za vse življenje.«
Tako silna je moč, ki jo prinaša v naše življenje dar pobožnosti!

 Pobožnost obstaja v tem, da praktično, vsakdanje življenje oblikuje vera, ki življenju daje pečat svobode (Jörg Zink).

 pripravlja Marko Čuk

- rubrika Veroučne strani je vsak mesec v Ognjišču na straneh 110-111

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh