2015_09. Pustimo se voditi Božjemu Duhu

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (9)

VS 2015 09a
BITI VETER V VETRU

Dati se voditi Božjemu Duhu, pomeni biti veter v Vetru.
Biti veter, pomeni se ne ustavljati, zastajati, ne biti na mestu, mirovati ..., ampak biti neprestano v gibanju, se dvigati in spuščati, valoviti, krožiti ... Življenje je namreč gibanje, premikanje, sestavljeno iz kretenj, gibov, premikov ... zastoj in zaustavitev pa pomeni smrt.
Biti veter torej preprosto pomeni: biti živ! In to ni malo: to je vse! Mnogi se obnašajo do življenja kot do dežja: čakajo, da mine.
Življenje ni zaslon, v katerega bolščimo, ampak resničnost, ki jo moramo okušati, jo vzeti v roke kot priložnost, ki jo je treba izkoristiti, se z njo ukvarjati, jo usmerjati, izpopolnjevati ... Pogoj za vse to pa je zavestna odločitev, da bomo svoje življenje – kljub vsem njegovim omejitvam – živeli navdušeno in ga imeli neizmerno radi.

    Ruski pesnik Aleksander S. Puškin je v pripovednem romanu Kapitanova hči zapisal tudi zgodbo mongolskega ljudstva Kalmiki:

    Nekoč je orel vprašal vrano. “Povej mi, vrana, kako to, da ti živiš na tem svetu že tristo let, mi pa živimo samo 33.” – “Zato,” odvrne vrana, “ker ti piješ ‘živo kri’, jaz pa se hranim z mrhovino.” Orel nekaj časa tuhta o tem, kar mu je povedala vrana in se odloči, da se bo tudi sam začel hraniti kot vrane. Skupaj odletita naprej in kmalu zagledata poginulega konja. Spustita se na mrhovino, vrana začne kljuvati meso in hvali, kako okusno je ... Orel odtrže košček, dva..., potem pa zamahne s krili in reče vrani: “Ne, ne, draga vrana, raje kot da bi se hranil s tako mrhovino tristo let, raje le enkrat pijem ‘živo kri’ in potem naj se zgodi, kar Bog hoče.”

    Bolje je živeti le nekaj let navdušeno, z vnemo in žarom ... strastno, kot pa se dolga leta hraniti s pomijami.


Vidite, kaj pomeni biti veter: dvigniti se z zemlje, poleteti v višave ... Zelo jasno je, da moramo odvreči vse tisto staro okovje, ki nas otežuje; okovje stvari, okovje vsega, kar imamo (in bi radi imeli), lenobe, ošabnosti ... Sveti Duh ima rad svobodne ljudi, blage ...
Še enkrat. Če želimo biti veter, moramo obvladovati svoj značaj. Nevzgojeni značaji ne bodo mogli nikoli biti podobni vetru.
Pomislimo na vase zaprt značaj, ki se tesno prilega samemu sebi, podoben ruskim igračam, punčkam Babuškam. Ena gre v drugo in se ji tesno prilega; pomislimo na značaj, ki nikoli ne pokaže pravega ‘karakterja’: vedno je neodločen, utrujen, mlahav kot oparjen polž; pomislimo na značaj, ki se takoj preda in se ne bori za ideale; na preračunljiv značaj, na zdolgočasenega brezvoljneža, medlega in plehkega človeka ...

‘Novost’, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je to, kar nas zares uresničuje, to, kar nam daje resnično veselje, vedrino, saj nas Bog ljubi in nam hoče samo dobro. Vprašajmo se, smo odprti za Božja presenečenja? Ali pa se zaradi strahu zapremo novostim Svetega Duha? Imamo pogum, iti po novih poteh, ki nam jih Božja novost ponuja, ali pa se jih branimo in se zapiramo v zakrnele strukture, ki niso sposobne sprejemanja? (papež Frančišek)

Vetru se lahko približajo le značaji, ki se pustijo motiti, ki si celo želijo, da jih kdo vrže iz ustaljenega reda, vetru so podobni ljudje, ki so polni življenja, taki, ki imajo življenje radi, ki so usmerjeni k drugim, značaji, ki oddajajo posebno energijo, ognjeviti, strastni, iskrivih oči, zgovorni, družabni ...
To so značaji, s katerimi se Sveti Duh hitro spoprijatelji in rad ‘poleti’ z njimi.

VS 2015 09bMar ni imela podobnih značajskih lastnosti tudi Marija, ki se je dvignila najvišje med rojenimi?
Marijin zgled ima še nekaj več: spominja nas na to, kako pomembno je, da se odločimo, da postanemo veter, da izrečemo svoj ‘da’. Če tega nismo zmožni storiti, potem nas tudi silovit veter ne more premakniti.
Sveti Duh je tako nevsiljiv in spoštljiv, da noče ‘leteti’, se dvigati in spuščati brez nas. Poglejmo, s kako izbranimi izrazi je to razložil Tonino Bello, italijanski svetniški škof in božji služabnik: »Nekje sem prebral, da so ljudje angeli z eno samo perutjo: letijo lahko samo, če ostanejo objeti. Večkrat v najbolj zaupljivih trenutkih s teboj pomislim, da imaš tudi ti, Gospod, eno samo perut. Drugo imaš skrito: morda zato, da mi s tem daješ vedeti, da nočeš leteti brez mene, da se lahko na pot odpraviva le skupaj.
Zato si mi dal življenje, da sem zdaj tvoj spremljevalec v letu. Nauči me, prosim, da ostanem v ravnovesju s teboj, ker živeti ne pomeni biti obupan zaradi bede in revščine, ki jo vsak dan srečujemo, ne pomeni se s težavo prebijati skozenj ... živeti pomeni prepustiti se kot galeb opojnosti vetra.
Živeti pomeni uživati v pustolovščini svobode, živeti pomeni razširiti krilo, edino krilo, v zaupanju, saj vemo, da bomo na našem letu (poti) imeli tako velikega spremljevalca, kot si ti.”

 Brez vsakdanjih božjih darov ne bi mogli izpolnjevati svojega življenjskega poslanstva. Prav darovi Svetega Duha so tista moč, ki ne dopušča, da bi evangelij ostal mrtva črka. (Vinko Škafar)

    Sveti Duh nam kaže pot, v spomin nam kliče Jezusove besede in nam jih razlaga, nas usposablja za molitev in da kličemo Boga za »Očeta«; usposablja nas, da smo z našimi bližnjimi v bratskem dialogu in da prerokujemo. (...) Če želimo sami ustvarjati različnost in se zapirati v svoje podrobnosti, svoje posebnosti, nas bo to na koncu privedlo do razkola ... Kdor želi ustvarjati edinost po svojih, človeških načrtih, bo na koncu dosegel uniformiranost. Le Sveti Duh je tisti, ki lahko poskrbi za “različnost, pluralnost in večplastnost, obenem pa ustvarja edinost”. (papež Frančišek)

Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce ... in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha.
Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroški ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo on nekaj naredil za nas in namesto nas... Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame ...

    Sveti Duh,
    pozabljeni sogovornik naših molitev.
    Pogosto se obračamo k Jezusu in k Očetu,
    še posebej, ko molimo Očenaš,
    redko pa se spomnimo nâte, Sveti Duh.
    Zdaj pa te goreče prosimo za moč,
    da bi se zaupno predali tvojemu navdihu.
    Bil si navzoč v Jezusovem življenju,
    spremljal si njegovo javno delovanje,
    prav tako danes vodiš življenjsko pot
    slehernega kristjana, moškega in ženske.
    Tvojemu navdihu izročamo svoje poslanstvo,
    ki smo ga prejeli s svetim krstom,
    utrdi nas z apostolskim pogumom,
    da se bomo znali odločati za resnično dobro.
    Odpri nam ušesa za tvoj glas, ki nas vabi,
    da se naučimo prisluhniti drugim,
    da skupaj doživljamo radost življenja;
    tako ne bomo občestvo brez kvasa,
    temveč bomo v tvoji moči vse preustvarjali ...
    Sveti Duh, podpiraj našo pripravljenost,
    da ponesemo evangelij do konca sveta.
    Božji Duh, naj ne pozabimo moliti k tebi,
    ki nam daješ moč in odpiraš ušesa srca,
    da damo roko ljudem okoli sebe
    in skupaj zaupno gremo naprej ...

 
BOGA NE MOREMO SPRAVITI V ŠKATLO

Dati se voditi Božjemu Duhu pomeni tudi, da Boga ne moremo spraviti v škatlo. Videli smo že, kako Sveti Duh deluje povsod in v vseh. Je kot pomladni dež, ki je enak na vsakem polju, daje pa rast neverjetni množici različnih rož: »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7).
Sveti Duh ljubi svobodo: » ... kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17).
Dokaz za to? Dovolj je, če pogledamo, kako raznolik je nabor svetnikov.
Med 1.345 blaženimi in 483 svetniki, ki jih je v 27 letih svoje papeške službe razglasil papež sv. Janez Pavel II., najdemo ljudi vseh narodnosti, stanov, poklicev: papeža (Janez XXIII.), kardinale (Alojzij Stepinac), škofe (Anton Martin Slomšek), duhovnike (Luigi Orione), redovnike (Maksimilijan Kolbe), redovnice (Favstina Kowalska), misijonarje (Damian de Veuster), misijonarke (Mati Terezija), ustanovitelje gibanj (Josemaria Escriva de Balaguer), mistike (pater Pij iz Pietrelcine), vidce (Jacinta in Francek Marto), zdravnike (Giuseppe Moscati, sužnje (Jožefina Bakita); družinske matere (Giovanna Beretta Molla), profesorje (Pier Giorgio Frassatti), rektorje (Claude de la Colombière), filozofinje (Edith Stein), slikarje (Beato Angelico), dejavne laike (Frederic Ozanam), najstnice (Laura Vicuna), Indijance (Juan Diego), kraljice (Jadviga), kneginje (Zdeslava Lemberška), cigane (Ceferino Gimenez Malla), kitajske, japonske, korejske ... mučence, mučence španske državljanske vojne ...Ali ni to zelo očiten dokaz za svobodo Svetega Duha! In potemtakem jasno povabilo, da se prepustimo Duhu in na široko odpremo svoje razmišljanje, svoje duhovno usmerjenost.
Že poganski rimski filozof Seneka je bil prepričan, “da se je z vseh strani zemlje dovoljeno stegovati proti nebu”. Italijanski teolog in pesnik David Maria Turoldo se je spraševal: »Ali morda Gandhi ne pripada skrivnosti Cerkve bolj kot mnogi od nas?«
Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Daj mi moči, da vzdignem duha visoko nad vsakdanje malenkosti. In daj mi moči, da z ljubeznijo podredim svojo moč tvoji volji. (Rabindranath Tagore)

Krstne knjige so začeli uvajati s posebnim odlokom šele po tridentinskem koncilu (1545–1563). K sreči je število božjih otrok veliko večje kot njihovi zapisi v vseh knjigah, saj vključuje vse, ki se pustijo voditi Duhu: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi« (Rim 8,14).
Sveti Duh se razliva čez bregove in meje Cerkve: leti in se dviga povsod, pride in se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujemo.

VS 2015 09cZato ga raje ne spravljajmo v omejenost naših misli, v naše teologije, v naše liturgije! Čas je, da se Cerkev reši dveh nadlog, ki sta skozi stoletja kazila njen obraz: klerikalizma (samo duhovščlina ima Svetega Duha, samo duhovščina nekaj ve) in cerkvenega triumfalizma (samo Cerkev si lasti vso resnico) ...
Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Naloga kristjanov je, da odprejo vrata, se podajo v svet ter oznanjujejo in pričujejo lepo življenje po evangeliju, in da povsod prinašajo radost vere in srečanja s Kristusom. V polnem zaupanju se prepustimo delovanju Svetega Duha, ki ustvarja novo. (papež Frančišek)

Tako odprto mišljenje je plemenito: povsod vidi dobro. Taka duhovna usmerjenost je ponižna: primerja svoje vidike in poglede na stvari s tistimi, ki jih izražajo drugi.
Odprto razmišljanje je dinamično: išče vedno nove poti in možnosti za reševanje problemov, da bi na prenovljen način povedali stare resnice.
Odprt način razmišljanja je tudi pameten: razumnost pa je kot padalo: učinkovito je le tedaj, ko je odprto.
Če povzamemo: odprta miselnost je tako pozitivna in modra, da ni možno nič drugega kot da je to miselnost Duha in vseh tistih ki želijo hoditi z njim.

še nekaj misli na pot

On je planinam vrhove užgal, / On je v travi roso razvnel, / on raz njive megle snel, / On mi v dušo žeje vlil, / da bi lepoto stvarstva pil. (Ivan Pregelj)

Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost (Antoine de Saint–Exupéry).

Duh, ki veje, in Bog, ki privlači človeka s svojo ljubeznijo, sta tisto gibalo v človeku, ki omogoča, da se more vedno znova odločati za bivanje, za življenjski pogum, za ljubezen. (Vanja Kržan)

Sveti Duh, / misli v meni, / dokler ne bodo tvoje misli / postale moje misli. (Amy Carmichael)

Na prvi pogled se zdi, da Sveti Duh v Cerkvi ustvarja nered, saj prinaša različnost karizem, darov. Vendar pa je vse to pod njegovim delovanjem to veliko bogastvo, saj je Sveti Duh, Duh edinosti, kar nikakor ne pomeni uniformiranosti, ampak vse vodi k skladnosti in harmoniji. (papež Frančišek)

 pripravlja Marko Čuk

- rubrika Veroučne strani je vsak mesec v Ognjišču na straneh 110-111

Zajemi vsak dan

V Kristusu nam je razodeta in dana vsa revolucionarna novost evangelija, to je ljubezen, ki odrešuje in nam že daje življenje v Božji večnosti.

(Benedikt XVI.)
Četrtek, 25. Maj 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh