2016_05. Blagor krotkim

VS 2016 05a

Ljudje smo večkrat nestrpni, nervozni, se pritožujemo, do drugih imamo veliko zahtev, a ko se te dotaknejo nas, reagiramo s povzdignjenim glasom, kot da bi bili gospodarji sveta ... Prav zato je svet že od začetka svet vojn, prepira, sovraštva ... Mi pa smo poklicani na pot krotkosti in potrpežljivosti ... Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljenja polni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti, saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile ... (papež Frančišek)

Prvi štirje blagri kažejo ‘razmere’, ki običajno veljajo za bedne in sramotne, kot so revščina, žalost in lakota ... “Ponižni pa bodo dedovali deželo, zatrjuje Psalm 37,11. S tem izrazom je psalmist skušal govoriti o ‘ubogih’, ‘brezpravnih’, ‘nebogljenih’, ‘nemočnih“ ... Nasprotovati nasilju z nasiljem, pomeni samo še povečevati razdejanje. Resnica za zmago ne potrebuje moje nasilnosti. Kristjan je proti vsakemu zlu, ne samo do smrti hudobneža, ampak vse do svoje smrti, saj da ni večje ljubezni kot je ta, da daš svoje življenje v službo dobrega za izgubljenega brata. Zmaga tisti, ki dopusti, da ga umorijo, ne pa tisti, ki mori. Na začetku zgodbe našega odrešenja je pokol nedolžnih otročičev, zaključuje pa se s Kalvarijo.

Sad Duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo. (Gal 5, 22.25-26)

    SVET PRAVI
    Blagor nasilnim, tistim, ki povzdigujejo glas, ki grozijo in si znajo pomagati s pestmi, ki si s svojimi idejami in z močjo utirajo pot in se uveljavijo, tistim, ki se sprejo z vsemi, tistim, ki ne dovolijo drugim, da bi izrazili svoje mnenje, tistim, ki se uveljavljajo z močjo. Oni so gospodarji dežele.

Ruski pisatelj in nobelovec Aleksander Solženicin († 2008), je čudovito orisal uresničenje tretjega blagra v svoji črtici Matrjonina hiša. Krotka in blaga žena Matrjona mora veliko pretrpeti, mnogi jo zaničujejo, tudi najbližji ... Mož jo je zapustil, čeprav je poosebljenje dobrote, nikomur ni nikdar rekla žal besede in nikogar ni sodila ali obsojala z besedami. Posvojenki Kiri je zapustila kamrico v prizidku iz brun, del hiše je sama pomagala seliti in pri tem v nesreči tudi sama izgubila življenje. Na pogrebu se je pokazalo, kako je bila ta, od vseh zapostavljena in zasmehovana žena, plemenita. Solženicin svojo črtico sklene: »Nihče je ni razumel, celo mož jo je zapustil, pokopala je šest otrok, ne pa svojega družabnega značaja, bila je tuja sestram in svakinjam, zbujala je zasmeh, ker je delala zastonj za druge – takšna je bila Matrjona, ki si pred smrtjo ni nakopičila nobenega premoženja. Zapustila je le umazano belo kozo, šepasto mačko, fikuse ... Poleg nas vseh je živela in nismo razumeli, da je bila Matrjona tisti pravični človek, brez katerega, kakor pravi pregovor, še vas ne more obstati.. Tudi mesto ne. Niti ne ves svet.«

    JEZUS PRAVI

    Blagor tistim, ki niso nasilni. To niso strahopetci, vdani v usodo: nič ni namreč bolj žalostnega in ponižujočega, kot da se sprijaznimo s stanjem. Srečni tisti, ki se upirajo, vse prenesejo in vztrajajo. Tisti, ki ne tulijo z volkovi, tisti, ki se ne bojijo spregovoriti tudi takrat, ko besede prizadenejo, tisti, ki imajo pogum, da se spopadejo s problemi in nesoglasji, in se pustijo včasih tudi pribiti na križ.

Krotkost naredi naše vsakdanje življenje in bivanje bolj človeško in polno. Jezusove besede “Blagor krotkim” so popolno nasprotje militarističnemu geslu “Gorje premaganim!”. Le tisti, ki je blag, ne zbuja strahu. Le tisti, ki ne sprejema in ne uveljavlja nasilja v odnosu do drugih, je lahko nosilec pomoči in graditelj razumevanja. Ta ‘nerealni’ nauk preroka iz Nazareta predstavlja edino uresničljivo možnost, ki nam je dana danes, da bi preživeli.

Jezus je “krotak in v srcu ponižen” (Mt 11, 29). Ta krotkost ni samo lastnost Kristusovega značaja, ampak je življenjska drža, ki jo je sam uresničil, “ko je prevzel podobo služabnika” (Flp 2,7). On, edini dedič Očeta, se je odrekel vsem prednostim in koristim te dediščine, dokler vsi brezpravni in razdedinjeni (krotki) ne bodo dobili v last tistega, kar jim pripada.

Krotkost je vse prej kot krotka, pohlevna – je velesila, ki rešuje svet. Krotkost ni vsiljiva, ni nasilna, zato pa je – silna. (Miha Žužek)

Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če sliši, kako se starši pričkajo in uporabljajo grde izraze, od koga naj se potem otrok nauči lepo govoriti o bližnjem? (Friderik Baraga)

    Gospod Jezus, vabil si nas z besedami: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam” (Mt 11,28-29).
    Daj, Gospod, da bi vedno bolje razumeli, da se ti ne moremo približati in da se ne moremo veseliti tvoje prisotnosti in tvojih milosti, če ne bomo takšni, kakor si ti, ki si krotak in iz srca ponižen.
    Odpusti mi, Gospod, da pri pogovorih in ob nesoglasjih tolikokrat nisem skušal biti tebi enak in bratom in sestram nisem razodeval tvoje krotkosti.
    Na žalost se dostikrat nisem skušal vživeti v druge, ampak sem hotel uveljavljati le svoje pravice. To, kar bi bil lahko dosegel z zaupnim pogovorom, v medsebojnem posredovanju evangelija, je bila le nekoristna debata, kajti manjkala mi je tvoja ljubeznivost.
    Tako sem zapravil številne priložnosti, ko bi lahko svojega bližnjega približal tebi; zato nisem bil deležen veselja, ki si ga pripravil za tiste, ki razodevajo sadove Svetega Duha: prijaznost, krotkost, potrpežljivost, dobroto.
    Pošlji nam svojega Duha, da nam prenovi srce in duha, da bomo lahko svetu prikazali tvoj pravi obraz. Bernhard Häring

Krotkost in ‘nenasilje’ vpeljujeta v naše vsakdanje življenje in resničnost čisto novo, drugačno obliko odnosa z bližnjimi.

Če povzamemo različna mnenja in izkušnje, teorijo in prakso zagovornikov nenasilja, lahko izrazimo ‘deset zapovedi’ nenasilnega:

1. Nauči se prepoznati in spoštovati ‘sveto’ v vsakem človeku, pri samem sebi in v vsakem delčku stvarstva. Dejanja nenasilnega človeka pomagajo, da zagori iskrica božje luči, ki je prisotna v vsakem srcu, tudi v srcu nasprotnika in sovražnika.

2. Sprejemaj samega sebe, ‘takega kot si v resnici’, z vsemi svojimi talenti in bogastvom, pa tudi z vsemi omejitvami, napakami, pomanjkljivostmi in šibkimi točkami; bodi prepričan, da jih Bog sprejema.

3. Živi v resničnosti samega sebe, brez pretiranega ponosa (ošabnosti), ne nasedaj iluzijam in lažnim obetom.

4. Spoznaj, da morda tisto, kar ti zbuja odpor do bližnjega, izhaja iz tega, da nočeš priznati, da imaš tudi sam isto napako.

5. Odreči se dvojnim merilom in nasprotjem: ‘mi/oni’, ki delijo ljudi na ‘dobre/slabe’ in dopuščajo ‘demoniziranje’ nasprotnika. Taka miselnost je korenina vsakovrstne nestrpnosti.

6. Sooči se s strahom in se mu postavi po robu, ne samo s pogumom, ampak tudi z ljubeznijo.

7. Poskušaj razumeti in sprejeti, da novo Stvarjenje, gradnja skupnosti ljubezni, lahko uspeva le skupaj z drugimi. Ne more biti delo enega samega, zahteva potrpežljivost in sposobnost odpuščati.

8. Poglej nase kot na del Stvarstva in se spomni, da je uničevanje našega planeta problem, ki je globoko duhoven, ne le znanstveni ali tehnološki. Smo samo ena stvar.

9. Sprejemaj trpljenje, morda celo z veseljem, če si prepričan, da to pripomore k osvoboditvi Božjega, ki je v drugih. To ti bo pomagalo, da boš znal sprejeti svoje mesto v zgodovini, z vsemi pretresi in različnimi vplivi in posledicami.

10. Upočasni svoj korak, bodi potrpežljiv, sej semena ljubezni in odpuščanja v svoje srce in v srca vseh, s katerimi živiš. Postopno rasti z njimi v ljubezni, v usmiljenju in v zmožnosti odpuščati.

    ZGODBE

    Nemogoče do spora

    Dva meniha, ki sta živela v puščavi, sta več let prebivala v isti celici, ne da bi kdaj prišlo med njima do kakšnega prepira. Nekega dne pa je eden od njiju rekel: »Ljudje na svetu se veliko prepirajo: mar ne bi poskusila tudi midva!« – »Ne vem prav dobro, kaj je to prepir ali spor,« je odvrnil drugi. »Poglej to opeko, jaz bom trdil, da je moja, ti pa reci, da je tvoja. Jaz bom še naprej govoril, da je moja, ti pa vztrajaj pri svojem in povej, da je že lep čas tvoja. Tako se rodijo spori in prepiri.«
    Dala sta opeko na mizo, sedla drug naproti drugega in eden od obeh je rekel: »Daj mi jo, moja je.« »Ne, moja je,« odgovori drugi. »Če je tvoja, potem jo vzemi in pojdi v miru,« odvrne prvi.

    Janez Dobri

    Papež sv. Janez XXIII., znan tudi kot Janez Dobri, je s svojo otroško pobožnostjo, preprostostjo in privlačnim nastopom vsemu svetu razodeval, kako na svetu živeti odgovorno, z ljubeznijo do Jezusa, s hrepenenjem po nebesih in v stalnem prizadevanju za dobroto in pripravljenosti žrtvovati se za druge. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za papeža, je z veseljem stopil v ložo bazilike sv. Petra, da pozdravi množico in jo blagoslovi, ker se je rad srečeval z ljudmi in se z njimi pogovarjal. Toda ko se odgrnili zavese, ni videl ničesar, ker so ga oslepili močni žarometi. Tedaj se je njegov pogled ustavil na osvetljenem križu in zdelo se mu je, da mu Kristus govori: »Angelo, spremenil si ime in obleko, toda dobro si zapomni: če ne boš krotak in iz srca ponižen kot jaz, ne boš videl nič, boš slep!« Prav ponižnost in krotkost srca sta bili temeljni potezi njegove osebnosti, saj je ob izvolitvi dejal, naj ljudje ne iščejo v njem “državnika ali diplomata, tudi ne znanstvenika ali organizatorja, ampak pastirja”. Tak je bil tudi v resnici: kot oče, ki išče in izbira besede in drže, ki nekaj povedo, besede, ki ne ranijo, ampak rojevajo ljubezen.
    Nekaj njegovih misli:“Krotkost ni strahopetnost, krotkost je polnost moči.” + “V krotkosti in ponižnosti srca obstoji milost sprejemljivosti, govorjenja, ravnanja, milost potrpežljivega prenašanja, sočustvovanja, molčanja in opogumljanja.” + “Najbolje živiš takole: zaupaj v Gospoda, ohra­njaj mir srca, vse glej z dobre strani in delaj dobro vsem, niko­li ne delaj zlega!” + “Dobroto je treba storiti blago. Ni se treba posluževati trdih načinov, da vzdržuješ red. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič.” + “Rad prepuščam drugim zvijače in tako imenovane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobrohotnostjo in preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni uspeh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu našega Gospoda.” + “Vedno ostani potrpežljiv in blag, ničesar se ne boj in v ničemer ne pretiravaj.”

Gospod, podaril si mi odpuščanje, / čez krotka usta vino si razlil, / da bi ljubezni Tvoje se napil, / da bi pozabil vse poti nekdanje. (France Balantič)

Mnogi iščejo pri zdravnikih pomirjevalna sredstva. Toda brez krščanske krotkosti problemov ni mogoče razrešiti. (Tomas Špidlik)

Vsakdo izmed nas naj po zgledu Kristusove ljubezni in krotkosti postane boljši in naj s svojo dobroto okuži še druge. (Janez Pavel I.)

 Veselijo naj se tisti ...

Veselijo naj se tisti, ki ne pozabljajo, da Bog ne izbira svojih prijateljev med najboljšimi, najbolj simpatičnimi, najbolj pametnimi, najlepšimi ..., ampak med tistimi, ki so spoznali, da ga potrebujejo in se mu zaupljivo izročajo v varstvo.
Veselijo naj se tisti, ki ne gledajo samo nase, ampak jih zanimajo tudi žalost in potrebe drugih in na nikogar ne gledajo zviška in oblastno. Bog jim bo pokazal, kako lepo je biti dober.
Veselijo naj se tisti, ki prinašajo na svet ljubezen do Boga kot luč, ki ogreva. Tisti, ki tolažijo in pomagajo ter znajo deliti. Bog jih bo napolnil z veseljem.
Veselijo naj se tisti, ki se trudijo, da bi se razumeli, ki ravnajo obzirno in s spoštovanjem z vsemi člani družine, ki razumejo, da morajo sodelovati tudi pri delu in le pri zabavi in znajo odpirati vrata svoje hiše tudi drugim. Ti bodo deležni božjega prijateljstva.
Veselijo naj se tisti, ki ne zatirajo drugih s svojo oblastnostjo, ki spoštujejo belca, črnca, ... vsakega človeka, katere koli barve kože. Bog jim bo pokazal, kako lepo je živeti v miru.
Veselijo naj se tisti, ki si prizadevajo, da bi se izognili prepirom in sporom, majhnim in velikim, tisti, ki sestavljajo mavrico miru v okolju, v katerem živijo, in spoštujejo vsako od Boga ustvarjeno bitje. Bog jim bo dal čudovito nagrado.
Veselijo naj se tisti, ki se morajo boriti in trpeti, da bi svet postajal vrt miru, kot si ga je Bog zamislil. On bo otrl vsako njihovo solzo in pripravil zanje praznovanje brez konca.

 

Kdo so krotki? Najprej so to tisti, ki znajo ‘krotiti’ samega sebe, ki obvladujejo svoj jaz in vse, kar se ‘kuha’ v njem: vzkipljivost, slabo počutje, jezo, živčnost, žalost, razočaranje, ljubosumnost, preklinjanje, maščevalnost ... Potem svojo pot usmerjajo k bližnjim. Niso napadalni, njihov cilj ni, da bi se uveljavili in si kaj prisvajali zase, ne uporabljajo sile; nočejo tekmovati z drugim, se spopadati in na koncu za vsako ceno zmagati. Niso pa to malodušneži, ki pustijo, da jim drugi hodijo po glavi, temveč so tisti, ki branijo svoje pravice in pravice drugih brez nasilja in skušajo premagati zmoto. So nenasilni, zavračajo neusmiljeno tekmo za dobrine, ki neti pohlep, niso prevzetni in domišljavi ... niso trmasti, se ne kujajo in ne kuhajo zamere, niso maščevalni in ne širijo mržnje do drugih... Čeprav jih vsi označujejo za ‘izgubarje’, pa to niso nikakršni pobožni kristjani s sklonjeno glavo, ki vse potrpijo in se zatečejo v cerkev molit, temveč imajo sebe v oblasti, imajo moč nad seboj in drugi jih potrebujejo, da premagajo zlo v sebi, so nasprotje ošabnosti in oblastnosti, ohranjajo svojo mero, svoje dostojanstvo in odgovornost. Eden od načinov krotkosti, ki je danes še kako potreben, je drža sprejemanja, poslušanja, dialoga. Na nas je izbira, ali bližnjega jemljemo kot ‘pekel ali blagoslov’. Krotkost vsebuje spoštovanje, prijaznost, dobroto. Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljeni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti; saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile.

    Gospod, podari mi novo srce.
    Gospod, podari mi krotko srce,
    ki mu bodo tuji
    navali ošabnosti in jeze.
    Ustvari v meni čisto srce, ponižno,
    blago, miroljubno, dobrotno, milo ...,
    ki ne bo nikomer storilo nič žalega,
    ampak bo na zlo odgovorilo z dobroto,
    ki te bo ljubilo bolj kot vse stvari,
    ki bo mislilo predvsem nate
    govorilo o tebi, se ti zahvaljevalo,
    daj mi pravega duha,
    da ne bom iskal sebe, ampak tebe,
    in bo v meni pomladil vse,
    kar se je postaralo.
    Gerolamo Savonarola

 DEJSTVA

Krotkost ni strahopetnost

V ZDA se posamezniki večkrat zatečejo k dejanjem ‘državljanske neposlušnosti’, ki se jo poslužujejo tudi verni. Pred dobrimi desetimi leti so bile tri redovnice dominikanke zaradi sabotaže obsojene na 41, 31 in 30 mesecev zapora. Neke nedelje so namreč oblečene v bele kombinezone in obute v teniske, odstranile verige na rešetkah in vstopile v raketni silos za izstrelke Minuteman. Smrtonosni izstrelek so poškropile s krvjo, ki so si jo dale odvzeti, in z njo narisale križe. »Bolje naša kri, kot kri iraških otrok,« so povedale na sodišču. Ena od trojice, sestra Kathy, je pisala iz zapora: »Moč nenasilja je v tem, da deluje počasi, vendar deluje zanesljivo spreminja miselnost. Kri ubogih je pomembnejša kot vsa politika.«

 

Vprašanja

– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.

– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.

– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih ... Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv ...

Krotak sem, ko skušam v pogovoru z življenjskim sopotnikom, z odraščajočo hčerko... ponižno prisluhniti, sprejeti spodbude, razloge drugega, in ga ljubiti takega, kot je. Krotak sem, ko pospravim vse zlobne ‘puščice’ namigovanj in zbadanj, ki ne bi prinesle nič dobrega. Krotek sem, ko imam pogum, da včasih preslišim tisto, kar me rani in se ne odzovem napadalno. Ko ne uveljavljam svoj prav in nočem imeti zadnje besede v pogovorih. Včasih je to težko, saj se počutim tako imenitno, če obvelja moja. – Posvetil bom več pozornosti tistim, ki so najbolj slabotni, ki so krotki po naravi, ker se ne morejo braniti. Pomagal bom starejšim, ki si sami ne morejo pomagati in jim navadno pomagamo samo tako površno, da se jih rešimo, neprijazni smo do tujcev in se pogosto okoriščamo tudi pri delu. Ne bom se zanašal na lastne moči, ampak nanj, ki je krotak in ponižen v srcu. Če Jezusa počastim iz dna srca v evharistiji in na križu, bom pri njem črpal pravi mir, in bom ‘zraven’, ko bo sprejemal v deželo luči, pravičnosti, in drugih mesijanskih dobrin, ki so obljubljene krotkim v srcu. V njegovi smrti na križu, v križanem in vstalem, iščem moč, da bi postal ‘pšenično zrno’. Če bo umrlo egoizmu v zemlji mojega srca, bo obrodilo sadove dobrote, krotkosti in pozornosti do vseh, ki so mi blizu in so najbolj potrebni pomoči.

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 5, str. 86.

Zajemi vsak dan

Po smrti bom dvigal še več prahu, kot sem ga živ. V nebesih bom delal z obema rokama.

(sv. Pij iz Pietrelcine)
Sobota, 23. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh