19. november

LETA 1808 ROJEN JANEZ BLEIWEIS

19 11 1808-Janez-BleiweisSLOVENSKI VETERINAR, PUBLICIST IN POLITIK, OČE NARODA († 1881)

Kot dolgoletni urednik Kmetijskih in rokodelskih novic je bil vodilna osebnost med slovenskimi javnimi delavci 19. stoletja. Slovenci so ga častili kot "očeta slovenskega naroda", cesar Franc Jožef ga je leta 1881 zaradi njegovih zaslug na časnikarskem, kulturnem, gospodarskem in socialnem področju povzdignil v plemiški stan: postal je "vitez Trsteniški", po kraju, od koder izvira njegov rod. "Njegovo delo je bilo začrtano v dveh glavnih smereh: v boju za slovenski jezik in boju za pravice svojega naroda," piše Srečko Krese. "Ena glavnih zaslug tega dela in njegovih Novic je, da so zbudile v širokem krogu ljudi zanimanje za slovensko pisano besedo, veselje do dela, ljubezen do domačega jezika in naroda." Dragotin Lončar pa je o njem zapisal: "Ni bil bojevnik, ki bi novim mislim utiral pot; toda potrebe sedanjosti in bližnje bodočnosti je zagovarjal dosledno in vztrajno. Bil je prvi politični vodja narodno se prebujajočega slovenskega kmeta in rokodelca."

... več o njem v rubriki obletnica meseca 11_2008

 

LETA 1828 UMRL FRANZ SCHUBERT

19 11 1828-Franz-SchubertAVSTRIJSKI SKLADATELJ, GLASBENI GENIJ (* 1797)

Ob imenu avstrijskega skladatelja Franza Schuberta nam pride na misel njegov znameniti samospev "Ave Maria". Po čistih naravnih glasbenih darovih ga je od vseh skladateljev prekašal samo Mozart. Bil je izredno plodovit: v svojem osemnajstem letu je napisal dve simfoniji, dve maši, pet oper, štiri sonate, več manjših zborovskih skladb in okrog 150 samospevov. Umrl je pri 31 letih kot neznan skladatelj.

 

LETA 1898 ROJEN KLEMENT JUG

19 11 1898-Klement-JugALPINIST, FILOZOF IN PISATELJ († 1924)

Klement Jug, doma iz Solkana (rojen 1898), je svoj prvi planinski izlet opravil poleti 1920, kmalu pa je zaslovel kot eden najdrznejših slovenskih alpinistov. Plezanje je bilo zanj utrjevanje volje. Leta 1923 je na univerzi v Ljubljani dosegel naslov doktorja filozofije z disertacijo o nagonskih doživljajih. Veliko je tudi pisal. 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrečil v severni triglavski steni.

nekaj njegovih misli:

  • Pravijo, da šola človeka izobrazi. Jaz pa sem prepričan, da ga usoda s svojim bičem lažje izobrazi kot šola.
  • Ni pravično, da se ljudje pritožujejo, da jih nihče ne ljubi. Sami so si krivi, zakaj pa sami ne ljubijo.
  • Če je to moj narod ... Če delam, ne delam več za oni narod, marveč zato, ker hočem, da vlada enkrat tudi lepa misel in ne samo umazanost.
  • Na naših tleh imamo Julijske Alpe z njihovimi znamenitimi stenami in sramota je, das so vse že pred nami tujci preplezali. Mi se moramo dvigniti nad nje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo te naše planine v vsakem oziru res naše ...
  • Kristusovi nauki mi postajajo logično razumljivi, kar mi daje slutiti, da sem na pravi poti raziskovanja.

o njem:

  • Ta neukrotljiva in neukročena duša, dvigajoča se smelo od stopnje do stopnje, boreča se z okolico in sama s seboj, očiščujoča se in stremeča obupno za visokimi cilji v življenju, ki ji ni bilo nič previsoko, ona nam bodi zvezda vodnica, ona nam vbodi vzor na poti skozi viharje življenja (Vladimir Bartol)

 

LETA 1910 ROJEN ALOJZIJ VADNAL

MATEMATIK († 1987)

Rojen v Divači, študiral je najprej v Ljubljani, kjer je doktoriral leta 1939, izpopolnjeval se je v tujini (Avstrija, SZ, ZDA ...). Najprej je poučeval v gimnaziji v Ljubljani, pozneje na ekonomski fakulteti. Pomemben, ker je začel uvajati matematične metode v ekonomijo, napisal je več knjig, predvsem učbenikov in skript. Bil je častni član Društva matematikov, častni doktor univerze ...

 

LETA 1921 ROJEN ZORKO SIMČIČ

19 11 1921 Zorko Simcicpisatelj, dramatik, pesnik, esejist, publicist – akademik

Zorko se je rodil v Mariboru (v družini beguncev iz Goriških Brd), kjer je preživel otroštvo in mladost. Med vojno je študiral na državnem učiteljišču in na ljubljanski filozofski fakulteti. Prve dni maja 1945 pa je med množico preko Ljubelja na Koroško se umikajočih bil tudi štiriindvajsetletni mladenič Zorko. Pot ga je pozneje vodila v Italijo, iz Rima nazaj v Trst, potem pa preko morja v Argentino in po raznih južnoameriških deželah. Ko je leta 1948 prišel v  Argentino, je deset let neutrudno sodeloval pri Slovenski kulturni akciji in nekaj časa urejal revijo Meddobje. Kasneje se je preselil v Bariloche, kjer se je posvetil literarnemu ustvarjanju. Čeprav je v naslednjih desetletjih večkrat prišel v Evropo, je šele potem - po skoraj pol stoletja... - ko se je v Sloveniji zrušil komunizem, ponovno prestopil njene meje. Od leta 1994 živi v Ljubljani.
Za roman Prebujenje (1942) je prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana. Leta 1944 je izšla tudi njegova zbirka satir Tragedija stoletja. V izgnanstvu je pisal za tržaški radio, nato za literarne revije v zdomstvu.leta 1956 je je izdal libreto Krst pri Savci, nakar je sledila knjiga Človek na obveh straneh stene, novela, ki je po mnenju kritike "estetski vrh emigracije" in najpomembnejše delo slovenske povojne proze. Knjigo so ponatisnili v domovini (1991) in Zorko je zanjo prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1965 je izšla drama Krst pri Savici, nato drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967), ciklus pesmi Korenine večnosti (1974) mladinski igri Čarovnik začarane doline in Družina Zebedej (1980) Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide (1989), za katero je leta 1991 je dobil slovensko-kanadsko kulturno nagrado in tržaško nagrado vstajenje. V Buenos Airesu je tiskana knjiga Prepad kliče prepad (1992) z dramama Zgodaj dopolnjena mladost in Tako dolg mesec avgust.
Ko se je Zorko Simčič po skoraj petsedetih letih vrnil v domovino (1993) izidejo Odhojene stopinje, knjiga, v kateri je prvič v domovini tiskana Zgodaj dopolnjena mladost, skupaj z izborom avtorjeve krajše proze in esejistike. Od leta 2006 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ob njegovi 90-letnici je založba Beletrina izdala literarno mojstrovino Poslednji deseti bratje, »veliki roman slovenske proze 21. stoletja«, roman na več kot 700 straneh, ki ga je Zorko Simčič pisal, ga klesal in pilil več kot tri desetletja. Leta 2013 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Lansko leto pa je pri Beletrini izšla obsežna knjiga Dohojene stopinje, izbor intervjujev, ki jih je z Zorkom naredil France Pibernik. V Sloveniji so ponatisnili vsa njegova dela, ki so izšla v izseljenstvu, saj je bil pri nas po vojnii zamolčan. Del Simčičeve proze in poezije je vključen v razne antologije (Dnevi smrtnikov, Antologija slovenskega zdomskega pesništva, Zrasle na tujih tleh in Pod južnim križem ...)

 

LETA 1929 ROJEN FRANC PERKO

19 11 1929-Franc-PerkoBEOGRAJSKI NADŠKOF, PROFESOR VZHODNEGA BOGOSLOVJA, EKUMENSKI DELAVEC, PRIČEVALEC VERE, BOREC ZA RESNICO IN PRAVIČNOST († 2008)

"Duhovnik je poklican, da po svoji službi sodeluje pri največjem projektu človeške zgodovine in celotnega kozmosa - pri projektu odrešenja. Uresničevati Božji odrešenjski načrt v svetu zla in hudobije, v svetu, polnem nasprotij in nesmisla, je nekaj, kar daje najgloblji smisel duhovniškemu življenju in delovanju," je dejal dr. Franc Perko, upokojeni beograjski nadškof, ki je pri Božjem odrešenjskem načrtu sodeloval do zadnjega diha. S "prijateljem Jezusom", kakor je imenoval svojega Gospoda, kateremu je vse življenje zvesto služil, se je srečal 20. februarja 2008. "Poznali smo ga kot velikega človeka, odličnega učitelja, izrednega pričevalca vere, pogumnega borca za resnico in pravičnost," se mu je ob slovesu poklonil ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Uran. Kardinal Franc Rode, ki mu je bilo dolgoletno prijateljstvo s nadškofom Francem Perkom "v veselje in oporo", je o njem izpovedal: "Njegov človeški in duhovniški lik je zame poln svetlobe."

... več o njem v pričevanju 04_2008

nekaj njegovih misli:

  • Kot pošteni ljudje in kristjani se moramo vedno zavzemati za resnico, za pravičnost, za odpuščanje in spravo med vsemi ljudmi dobre volje.
  • Bog vse ureja. On vse vodi, od svojem času vse postavlja na pravo mesto.
  • Pomembno je, da imaš nekoga, ki za tebe moli, ki ti z molitvijo nalaga duhovni kapital, ki ga lahko rabiš v življenju.
  • Evangelij odrešenja, vest o največjem projektu človeške zgodovine in celotnega kozmosa ne more širiti samo s tehničnimi sredstvi, ampak je nujno potrebna živa beseda. Tako tudi Kristus ni naročil učencem: zapišite, ampak jim je rekel: Pojdite in oznanjujte!
  • Človek, ki je blizu Boga, opaža vsak madež, vsako temino, zato se upravičeno počuti grešnika. Občutek greha je odvisen od bližine Boga.
  • Laik je tisti, ki "pridiga" z življenjem, z žrtvijo, včasih morda tudi za ceno posmeh, pokončno in brez zadrege, vedno pripravljeni priznati svoje krščansko prepričanje.
  • Evangeljsko sporočilo je bilo in bo tudi v prihodnje najnaprednejše in najpomembnejše spoznanje o človeku in o družbi.
  • Potrebno je priznati, da je krivda v nas in se podati na pot spreobrnjenja, šele potem lahko z zaupanjem gledamo v prihodnost.
  • Kristjani moramo za proces sprave tudi moliti, kajti prava sprava je božji dar.
  • Pravi zmagovalci so tisti, ki so kakor Kristus znali sprejeti žrtev, ne da bi žrtvovali drugega.
  • V Jezusu iz Nazareta je polnost razodetja Boga in božjih odrešenjskih načrtov s človekom pa tudi najvišji dosežek človekovega izkustva Boga.
  • Ko zreš v preteklost, vidiš, da je izhod vedno, le počakati moraš. Izhod se bo pokazal.
  • Bodimo ponosni, da smo kristjani, učenci Tistega, ki je v človeško družbo kot kvas, ki deluje skozi tisočletja, vsadil misel o enakosti in bratstvu vseh ljudi.
  • Samo revolucija ljubezni, ki je združena z notranjim spreobrnjenjem v smeri ljubezni do Boga in do bližnjega, more rešiti današnji svet.

 

LETA 1991 UMRL ALOJZ KOCJANČIČ

19 11 1991-Alojz-KocjancicDUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1913)

»Slovenske Istre dolgo in predolgo ni bilo v slovenski književnosti. Živela je na robu naše pismenosti in naše zavesti, kot da nam ni mar mediteranske sončnosti in še manj tega, da bi držali korak s tamkajšnjim slikarstvom in stavbarstvom ali vsaj z ljudsko pesmijo. Te bolj ali manj prazne strani je prvi popisal s pesmimi Kubejčan, duhovnik in svečenik besede Alojz Kocjančič. Istra je z njim za zmeraj tudi v poeziji zares postala tudi slovenska, on pa njen pesnik. Sredi Istre stoji, ves tak, kot je istrska zemlja sama: skromen in kamnit, zamaknjen vase, s pogledom k zvezdam in navznoter v dušo stvari. Vsi Istrani, se zdi, gledajo tako: navzven molčeči, nekako samosvoji, trmasti in zapeti, kot da govorijo le s sabo in s stvarmi globoko v sebi ... O teh in takih ljudeh in njihovi zemlji je pel Alojz Kocjančič.« Tako je o pesniku Slovenske Istre zapisal pesnik Tone Pavček v spremni besedi druge izdaje Kocjančičeve pesniške zbirke Šavrinske pesmi (Založba Libris, Koper 2001). Ob stoletnici njegovega rojstva je društvo Skala, ki deluje v njegovem rojstnem Kubedu, izdalo njegov zbornik z naslovom Pesmi in zapisi.

več o njem preberite v obletnici meseca 06_2013

nekaj njegovih verzov:

  • Pota se naša / mukoma vijejo / skozi megle; / srca naša / kvišku vpijejo, / sonca žele.
  • Morda, ker skusil sem krivice, / v upornem gnevu zagorim, / morda, ker stokrat bil sem žaljen, / ob vsakemu vzdihu zadrhtim.
  • O brat, ki z mano križa les motriš, / si klic njegov voljan v življenje vzeti? / - Ne moreš Bogu, bratom zaživeti / dokler odmreti sebi se bojiš!
  • Nad meglami / pa sonce gori. / Nekdo je nad nami, / nam usmerja poti. / O, nič se ne bojmo / viharnih noči.
  • Nekoč privil si male na srce, / Gospod, jaz majhen spet želim postati / in spet ubog – kar ne dobe bogati, / preprostim Tvoje roke poskrbe.
  • Mati Marija, usmeri nas v Boga! / in dušam, ki so v temi, v senci smrti, / pokaži pot v Očetov dom odprti.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Brez spoštovanja staršev si odrežemo lastne korenine. In brez spoštovanja staršev ni samospoštovanja.

(Anselm Grün)
Torek, 19. Marec 2024
Na vrh