17. oktober

LETA 1714 UMRL JANEZ SVETOKRIŠKI

17 10 1714-Janez-Svetokriski(TOBIJA LIONELLI) KAPUCINSKI BAROČNI PRIDIGAR IN PISEC (* 1647)

»Homilija (pridiga) se mora hraniti iz Božje besede. A ne le homilija, tudi celostno evangeliziranje sloni na Besedi, ki jo slišimo, premišljujemo, živimo, obhajamo in izpričujemo. Sveto pismo je izvir evangelizacije.« Tako naroča papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija. Sveti Frančišek Asiški pa je v svojem Vodilu(redovnih pravilih) zapisal: »Svarim in opominjam brate, da so besede v njihovem pridiganju dobro preudarjene in dostojne, v korist in spodbudo ljudstva; naj jim oznanjajo pregrehe in čednosti, kazen in slavo, in to s kratkimi govori, ker kratkih besed je bil Gospod na zemlji.« Kapucinski red, ki je ena izmed vej reda Manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in ga je potrdil papež Klemen VII. leta 1528, je pridiganje smatral za svojo poglavitno nalog. K nam so kapucini prišli leta 1607, ko je bil ustanovljen njihov samostan v Ljubljani, kmalu pa tudi v drugih mestih. Ljudem so se priljubili kot odlični pridigarji. Najbolj je zaslovel Janez Svetokriški, ki velja za enega največjih slovanskih baročnih pridigarjev. Svoje pridige je izdal v petih zajetnih knjigah z naslovom Sacrum promptuarium (Sveti priročnik). Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je z njim dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu "gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva" (Mirko Rupel

... več o njem v prilogi 10_2014

njegova misel:

Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.

 

LETA 1757 UMRL RENE-ANTOINE DE REAMUR

17 10 1757-Rene-Antoine-de-ReamurFRANCOSKI FIZIK IN NARAVOSLOVEC (* 1683)

Termometer ali toplomer je naprava, s katero merimo temperature. Navadno je to zaprta steklena cevka, v kateri je živo srebro ali obarvan alkohol, nad njim je vakuum. Celzijev ima skalo 0-100 stopinj. Francoski fizik in naravoslovec Rene Reamur je izdelal po njem imenovani termometer, katerega skala med lediščem in vreliščem vode je razdeljena na 80 delcev.

 

LETA 1849 FREDERIC CHOPIN

17 10 1849-Frederic-ChopinPOLJSKI SKLADATELJ IN PIANIST (* 1810)

Chopin je priznan kot največji poljski skladatelj in eden izmed največjih skladateljev za klavir, za katerega je napisal veliko večino svojih del. Njegov prvi učitelj je bil Wojciech Żywny, pod mentorstvom katerega je Chopin že z osmimi leti igral na koncertu. Študiral je klavir in kompozicijo pri Josefu Elsnerju. Leta 1829 je z velikim uspehom nastopil na Dunaju, leta 1831 pa se je odselil v Pariz, kjer se je družil z Berliozom, Lisztom, Mendelssohnom in drugimi umetniki. Kot skladatelj je bil predstavnik romantike. Zelo znane so tri Chopinove sonate. Njegova prva sonata je bila napisana leta 1827 in je v C molu, njegovo drugo sonato v B molu je napisal leta 1837, njegovo tretjo sonato v H molu pa leta 1844. Chopin je zelo znan tudi po svojih etudah. Napisal je 24 etud, ki veljajo za ene izmed najtežjih ...

več:
S. Čuk, Frederik Chopin živi že 200 let: Priloga, v: Ognjišče 3 (2010), 26-33.

o njem:

  • Ploskanje je trajalo neskončno dolgo, a ni moglo zmanjšati naše osuplosti spričo njegovega genija in umetnosti, ki je s popolnoma novim izrazom razodel toliko poetičnih čustev. (Franz Liszt ob koncertu leta 1832 v dvorani Pleyel)
  • Klobuk dol, gospodje - genij! Priklanjam se Chopinovi samorasli genialnosti, njegovemu mojstrstvu! (Robert Schumann)
  • Chopin je za klavirsko glasbo tako pomemben kot Beethoven za simfonijo, Mozart za opero, Händel za oratorij in Schubert za samospev (...) z njim se je rodila sodobna klavirska glasba (David Ewen)

 

LETA 1901 UMRL JAKOB ALEŠOVEC

17 10 1901-Jakob-AlesovecPISATELJ, DRAMATIK, SATIRIK IN NOVINAR, PISEC PRVE SLOVENSKE KRIMINALKE (* 1842)

Najbolj znano in tudi najbolj zrelo delo Jakoba Alešovca je satirična avtobiografija Kako sem se jaz likal (1884), v kateri smeši nemškutarstvo. Postal bi bil čevljar, kot je bil njegov oče, če mu učitelj in župnik ne bi omogočila študija, ki ga pa ni končal. Alešovec je sprva pisal v nemščini, po letu 1866 v slovenščini. Napisal je tudi prvo slovensko kriminalko Iz sodniškega življenja (1875).

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2001

 

LETA 1912 ROJEN ALBINO LUCIANI - JANEZ PAVEL I.

17 10 1912-Janez-Pavel-IITALIJANSKI KARDINAL, PAPEŽ, BLAŽENI († 1978)

Leto 1978 je šlo v zgodovino kot "leto treh papežev": 6. avgusta je umrl Pavel VI. in kardinali so 26. avgusta za njegovega naslednika izvolili beneškega patriarha Albina Lucianija, ki si je privzel ime Janez Pavel I. in je s svojim nasmehom brž osvojil srca ljudi, toda Cerkev je vodil samo 33. dni. 29. septembra je svet pretresla vest, da je papež ponoči umrl, zadet od srčne kapi. 16. oktobra smo dobili novega papeža Janeza Pavla II., prvega Slovana na Petrovem sedežu. Ko je mati Terezija 29. septembra 1978 slišala novico o nenadni smrti papeža Janeza Pavla I., je o njem dejala: "Bil je najlepši bož­ji dar. Žarek sonca božje ljubezni, ki sveti v temo sveta... Njegova smrt je skrivnost, ki jo moramo sprejeti, človeških razlag ni. Nje­gov mimohod je pokazal, kako je Cerkev živa. Bil je človek, vedno poln veselja in ljubezni. Ni veliko govoril - nasmehnil se je in os­vojil svet..."

več:

S. Čuk, Papež Janez Pavel I.: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1998), 62-63.
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel I.: Priloga, v: Ognjišče 10 (2022), 44-49.

nekaj njegovih misli:

  • Kakor obstajajo različne knjige, tako obstajajo tu­di različni škofje. Nekateri so podobni orlom in krilijo visoko z mojstrskimi spisi. Drugi so kakor slavčki, ki čudovito lepo prepevajo božjo hvalo. Spet drugi so podobni skromnemu kraljičku, ki na zad­nji vejici cerkvenega drevesa samo ščeblja in skuša povedati kakšno misel o vseh mogočih tematikah.
  • Ena sama ladja smo, polna različnih narodov, ki jih več ne ločujejo razdalje ali običaji. Ladja pa je sredi razburkanih va­lov. Če nočemo doživeti hudih pretresov, velja pravilo: vsi za ene­ga in eden za vse. Vztrajati moramo pri tem, kar nas povezuje, in odklanjati, kar nas ločuje.
  • Naj povem še, kakšna naj bo vzorna ljubezen do Boga, ki jo živimo sredi sveta. Možje in žene v svetu naj bi imeli peruti, da bi z ljubeznivo molitvijo vzleteli proti Bogu, hkrati pa trdne noge, da bodo ljubeznivo hodili z drugimi ljudmi.
  • Kristjan bi se moral potruditi, da gleda v vsa­ki stvari njeno boljšo plat, kar bi morala biti njegova značilnost. Mar evangelij ne pomeni veselega oznanila? Zato je kristjan sam ve­der in širi vedrino okrog sebe.
  • Na obličju svojega bližnjega moramo iskati Kristu­sov obraz. Samo to načelo nam zagotavlja, da zares ljubimo vse lju­di ter premagujemo nepriljubljenost, ideološke razlike in celo na­vadno človekoljubje.
  • Svet je treba poboljšati s prizadevanjem za pravičnost in odpravo vseh legel zla? Tako je. Vendar naj začne človek poboljševati sam sebe.
  • Ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi sta sestri dvojčici, ki ena brez druge ne moreta obstajati ... V ljubezni je treba napredovati, ljubezen je čudovito potovanje
  • Bog, ki bi moral prešinjati vse naše življenje, nam je dejansko postal kakor neskončno oddaljena zvezda, ki se nanjo oziramo samo v nekaterih trenutkih. Mislimo, da smo verni, ker hodimo v cerkev. Kadar pa smo zunaj cerkve, hočemo živeti kot večina tistih, ki ne hodijo v cerkev.
  • Večkrat je mogoča le ljubezen malega novčiča ... Nikdar me ljudje niso nagnali ali pretepli, mnogi ljudje pa me motijo z močno navitimi radijskimi aparati ali vsaj s cmokanjem pri skupni mizi. Pomagati, kolikor se da, biti prijazen, pokazati razumevanje: to pomeni ljubiti bližnjega.
  • Verovati se pravi predati se Bogu tako, da spremenimo svoje življenje.
  • Bistvo krščanstva je Bog, ki ljubi. Kdor tega ne razume, ne razume krščanstva. Božja ljubezen ne obupa in ne mine.

 

LETA 1912 ROJEN FERDO GODINA

17 10 1912 Ferdo GodinaKNJIŽEVNIK in UREDNIK († 1994)

Rodil se je v kmečki družini v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je v Ljubljani študiral pravo. Pravniškega poklica ni nikoli opravljal. Pred vojno se je preživljal kot književnik, po vojni z raznimi javnimi službami. Pisal je samo o Prekmurju, o življenju malih ljudi, ki jih je dobro poznal. Zapustil je nad trideset knjig. Njegovo najbolj znano delo je roman Bele tulpike (1945). Lojze Kozar je o njem zapisal, da je v svojih delih zelo stvarno presojal povojno življenje v Prekmurju.

 

LETA 1912 ROJEN JOŽE UDOVIČ

17 10 1912-Joze-UdovicSLOVENSKI PISATELJ IN PESNIK († 1986)

Pesnik Jože Udovič, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva, je bil, po besedah njegovega prijatelja Janeza Gradišnika, "ena izmed osrednjih osebnosti sodobnega slovenskega slovstva". Svojo prvo pesniško zbirko je izdal šele na pragu petdesetih let. Knjigi je dal metaforičen naslov Ogledalo sanj, ki ga je sam pojasnil: »Sanje tu ne pomenijo odmika od resničnosti človeka in od resničnosti sveta; nasprotno, beseda mi je sinonim za ustvarjalno domišljijo, ki je ena najdragocenejših človekovih zmožnosti, za tisto stanje, ki je v njem notranjost zelo budna in neprenehoma snujoča. Sanje so torej sinonim za pesniško ustvarjanje, ki poraja pesniške organizme in pesniške podobe, to pa so nekake osebne osvetlitve sveta, so nekakšna pesniška spoznavanja. V njih se družita zunanji svet in notranja realnost v nove podobe in ustvarjata nov smisel.« Janez Gradišnik je zapisal, da so Udovičeve pesmi "med najmočnejšimi izrazi iskanj našega časa in nosilke spoznanj, ki jih potrebujemo v svojem življenju".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 10_2012

nekaj njegovih misli:

  • V stvareh, ki so odvisne samo od njega, ima človek navadno tisto, kar zasluži. Žal. Ko bi nas gledalo iz višine nepristransko oko in presojalo naša drobna dela in bolj ali manj drobne neumnosti, bi gotovo spoznalo, da pogosto nismo vredni tistega, kar imamo, da imamo in kar lahko še gledamo.
  • Tam, kjer te je doletelo, / si odslej doma, / tam je tvoja zemlja, / dobil si jo v last do konca, / samo na nji / lahko živiš.
  • Zasveti se besede smeh, / kjer čas v brezčasnosti odmeva, / v zvenenju duši razodeva: / stvari so v tebi, ti v stvareh.

 

LETA 1919 ROJEN JOŽE MAVSAR

17 10 1919 Joze MavsarDUHOVNIK v ZDA, PRELAT, PODAL MORILCU ROKO SPRAVE († 2002)

Eden najhujših zločinov, ki so jih med drugo svetovno vojno zagrešili partizani, je bil umor desetih članov družine Mavsar iz Šentruperta na Dolenjskem; sedmih 27. decembra 1942, treh pa pozneje. Tragedijo je preživel Jože, ki je bil leta 1944 posvečen v duhovnika in je deloval v ZDA. Morilcem svoje družine je odpustil in že leta 1969 je napisal pismo enemu od morilcev. To je javno izpovedal ob obisku domovine leta 1993, ko se je z njim osebno srečal in mu ponudil roko sprave. “Bog me je čudovito blagoslovil za to spravo.”

 

LETA 1923 UMRL ANDREJ ČEBOKLI

17 10 1923 Andrej CebokliPESNIK, PISATELJ (* 1893)

Svojo življenjsko pot je začel v Kredu pri Kobaridu, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval v Gorici kot gojenec malega semenišča do višje gimnazije, ko je stanoval zasebno. Namesto na študij prava v Gradcu je moral na fronto, kar ga je zaznamovalo dušno in telesno. Po vojni se je vpisal na študij slavistike in romanistike na ljubljanski univerzi, a je za posledicami vojne leta 1923 umrl. Pesmi je začel pisati že kot gimnazijec, obsežnejša in pomembnejša je njegova kratka proza, objavljena v raznih revijah.

 

LETA 1967 UMRL p. ODILON MEKINDA

17 10 1967 Odilion MekindaFrančiškanski duhovnik, PROFESOR, pravi Frančiškov sin, ljubitelj živali (* 1884)

Rodil se je leta 1884 v Martinjaku pri Cerknici. Po bogoslovnem študiju v Celovcu in Gorici, je na papeški univerzi Gregoriana dosegel doktorat iz filozofije in zgodovine. Bil je vsestransko izobražen, zanimal se je za vse. Govoril je 12 jezikov, opravljal je visoke službe v kapucinskem redu. Na kapucinskih šolah je poučeval latinščino, grščino, hebrejščino, filozofijo. Po zgledu sv. Frančiška je bil velik ljubitelj živali, ki jih je ‘pogladil in pokrižal’.

 

LETA 1977 PAPEŽ PAVEL VI.

OBNOVI STARO KOPRSKO ŠKOFIJO

17 10 1978-obnovljena-koprska-skofijaZ bulo V prvih letih je papež Pavel VI., ki bo prištet med blažene obnovil staro koprsko škofijo in združil ozemlje dotedanje apostolske administrature v novo koprsko škofijo, ki jo je pridružil ljubljanski cerkveni pokrajini (metropoliji). Janez Jenko je postal prvi redni škof obnovljene koprske škofije, v katero spadajo ozemlja goriške nadškofije, tržaško-koprske in reške škofije, ki pripadajo Sloveniji. Spomin na ta dogodek ima velik pomen. S tem dejanjem je Sveti sedež po mednarodni ureditvi meja med takratno Jugoslavijo in Italijo lahko ustanovil na našem ozemlju novo škofijo. To je pridružil slovenski cerkveni pokrajini (metropoliji). Tako je bilo ozemlje celotne Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino, kar je ugodno vplivalo na gibanja in težnje za državno samostojnost.

msgr. Franc Bole ob 30-letnici razglasitve obnovljene in razširjene koprske škofije (2007)

»V tridesetih letih, odkar ima koprska škofija na novo določene meje, moramo ločiti čas pred osamosvojitvijo Slovenije in čas po njej. Pod komunizmom smo bili prikrajšani za svobodno delovanje v javnosti in smo bili pod posebnim nadzorom in omejitvami, čeprav so vsi morali priznati, da je duhovščina na Primorskem najbolj sodelovala z osvobodilno vojno, zato da se reši nacionalnega pritiska fašizma. Kljub svinčenim časom je bila koprska škofija zelo dejavna na mnogih področjih, zlati na pastoralnem področju mladine in na medijskem področju in je to nadaljevala tudi po političnih spremembah. Osrednji informativni časopis Družina je začela izdajati administratura v Novi Gorici (Toroš) leta 1952. Od leta 1960 do 1964 so v goriški duhovniki začeli izdajati ciklostilni list za višje veroučne skupine Veslajmo, ki je bi zaplenjen. Vinko Kobal je leta 1965 začel s tedni duhovnosti v Stržišču za mlade in drugih središčih, ki še zdaj zberejo med počitnicami nekaj sto udeležencev. Ista skupina duhovnikov je izdala nekaj katekizmov v ciklostilni tehniki. Odhajali so s skupinami na taborjenja. To se je dogajalo tudi v Postojni. Tam je začel izhajati list namenjen mladini Farno Ognjišče, ki je prvo leto (1965) izhajal v ciklostilni tehniki, ker ga nobena tiskarna ni hotela sprejeti v tisk. Potem se je preimenoval v Ognjišče in kmalu dosegel visoko naklado 80.000 izvodov in je tudi zdaj (2007) najbolj bran mesečnik (223.000 tisoč bralcev). Ob Ognjišču so nastale še druge dejavnosti, založba z izdajanjem knjig, posebej za mladino, audio, video kasete in DVD. Izdajamo še eno revijo za mlade, Sončno pesem, organiziramo vsakoletnega romanja invalidov in bolnikov na Brezje. Imamo karitativna dejavnost Predal dobrote. Na šolskem področju je administrator Mihael Toroš leta 1950 ustanovil semenišče v Vipavi, kamor so prihajali semeniščniki tudi iz drugih škofij. Iz tega se je leta 1991 razvila Škofijska gimnazija s državno koncesijo. V Vipavi smo zgradili novo gimnazijo. Tiskovno društvo Ognjišče je po osamosvojitvi začelo z Radiom Ognjišče, ki zdaj oddaja preko 22 oddajnikom širom po Sloveniji. Prvi v Sloveniji smo začeli oddajati na internetu in tudi preko satelita.

 

LETA 1979 NOBELOV ODBOR ODLOČI:

MATI TEREZIJA PREJME NOBELOVO NAGRADO ZA MIR

17 10 1979-nobelova-nagrada-Materi-Tereziji"Tokrat pa bo nagrada prišla v prave roke!" so rekli vsi, ko je Nobelov odbor pri norveškem parlamentu 17. oktobra 1979 sporočil, da Nobelovo nagrado za mir za leto 1979 prejme mati Terezija iz Kalkute. "Nagrado bom sprejela v večjo čast božjo in v korist naših ljudi, najbolj ubogih med ubogimi," je dejala nagrajenka. Za svoje uboge je porabila visoko denarno vsoto, povezano z nagrado; ko je 10. decembra 1979 prišla v Oslo po nagrado, je najprej izrazila željo, naj denar, ki bi ga potrošili za slavnostno večerjo, nakažejo za uboge. V zahvalnem govoru po prejemu nagrade pa je povedala, kar ji je narekovalo srce: "Mislim, da danes mir najbolj ruši prav splav, ker je to neposredna vojna, pravo ubijanje z materine strani. V Svetem pismu beremo, kako Bog jasno pravi: 'Tudi če mati pozabi na svojega otroka, jaz te ne bom pozabil. Zapisal sem te na dlan svoje roke.' Zapisani smo na dlani roke Boga, tako smo mu blizu. Tudi tisti nerojeni otrok je zapisan na dlan božje roke. Najbolj me prizadene začetek tega stavka: 'Tudi če mati pozabi'... Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli."

»Nobelovo nagrado za mir sprejemam v imenu revežev. Jezus je dejal: '... lačen sem bil ..., žejen sem bil ..., tujec sem bil ..., nag sem bil ...', ko pomagam ubogim, pomagam Njemu ...«

 

LETA 2006 UMRL MIHA MATE

06 08 1942 Miha MatePISATELJ, PREVAJALEC, HUMORIST, UREDNIK (* 1942)

Rojenice so mu položile v zibelko izreden smisel za humor. Čeprav je bil ‘bajtarski’ otrok, je gledal na življenje z vesele plati. Po študiju slavistike v Ljubljani je služboval v Beogradu, zatem pa v Ljubljani. Bil je sodelavec pri Pavlihi in leta 1972 izdal knjigo ribniškega humorja Široka usta. Kot mladinski pisatelj se je prvič preizkusil leta 1976 s knjigo Leskova mladost in takoj osvojil mlade bralce. Seznam njegovih mladinskih (in drugih) del je zelo dolg. Njegovo geslo je bilo: “Humor pomaga živeti.”

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh