11. oktober
»Na papeža Janeza XXIII. Gledamo kot na papeža dobrote, koncila ..., Cerkve, ki hoče objeti svet,« je dejal o svojem predhodniku Janez Pavel II., ko ga je 3. septembra 2000 razglasil za blaženega. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Za naslednika apostola Petra je bil izvoljen 28. oktobra 1958 kot ‘prehodni’ papež, saj je bil star 77 let. Toda bil je 'prenovitveni' papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev ‘dih pomladi’.
Izredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika. Toda bil je 'prenovitveni' papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev ‘dih pomladi’. Njegovo umiranje je z molitvijo spremljal ves svet.

"Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve." (sv. Janez XXIII.)

 pripravlja Marko Čuk

16. oktober

MARJETA Marija Alacoque (Alakok), sv., † 1690, pobudnica češčenja presvetega Srca Jezusovega
Pobudnica češčenja Srca Jezusovega, h kateremu jo je spodbujal Jezus z več videnji v samostanu v Paray-le-Monialu (1772–1775). Pri zadnjem ji je Gospod odkril svoje srce in ji spregovoril: »Glej, to srce, ki je tako silno ljubilo ljudi in ni ničesar opustilo, da se zanje izčrpa in použije, da jim dokaže svojo ljubezen ... Toda namesto hvaležnosti prejema od njih le nehvaležnost.« Zato ji naroča, naj poskrbi, da se vpelje v petek po osmini sv. Rešnjega telesa poseben praznik, da se bo častilo njegovo Srce s svetim obhajilom in zadoščevanjem.

Gospod zato želi, da bi ljudje s posebno častjo obdajali njegovo presveto srce, da bi v naših dušah spet obnovil sadove odrešenja. (sv. Marjeta Alakok)

Božje srce je neskončno morje darov, v katere naj vsi stiskani potopijo svoje težave. Neskončno morje radosti, v kateri takoj utone naša žalost; morje ponižnosti, v kateri se razblini naš napuh; morje usmiljenja do vseh bednih in morje ljubezni, v kateri se izgubi vsa naša nebogljenost. (sv. Marjeta Alakok)

 

† ok. 249, mučenka iz Aleksandrije v Egiptu
god: 9. februar 

Zobozdravnikov se vsi bojimo, čeprav vemo, da bi nam bilo brez njih še bolj hudo. Ko nas zobje pošteno zabolijo, komaj čakamo, da nas teh muk rešijo. Zavetnica teh ‘strašiteljev–rešiteljev’ je današnja slavljenka sveta Apolonija. Poročilo o njenem mučeništvu ve povedati, da so ji s surovimi udarci izbili zobe. Upodobili so jo mnogi umetniki v lesu, kamnu in na platnu, njeno podobo najdemo v neštetih cerkvah po vseh krščanskih deželah, tudi na Slovenskem. Največkrat jo upodabljajo s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom v kleščah v drugi.
Devica Apolonija je živela v prvi polovici 3. stoletja v Aleksandriji. Najbrž je delovala kot diakonisa, kot moremo sklepati iz pisma o preganjanju kristjanov v Aleksandriji, ki ga je od tam poslal škof Dionizij škofu Fabiju v Antiohijo, Dionizij mu poroča o mučeniški smrti mnogih aleksandrijskih kristjanov, med katerimi je bila tudi Apolonija. To preganjanje je tudi grozljiva slika o tem, kako ljudje izgubijo razsodnost in podivjajo, ko nekdo udari na pravo struno, da doseže svoj namen.
Iz Dionizijevega pisma izvemo naslednje: »Pri nas se preganjanje ni začelo šele s cesarjevim razglasom (proti koncu leta 249 ali v začetku 250), marveč je izbruhnilo celo leto prej. Neki početnik vsega hudega je razvnel poganske množice in podžgal njih praznovernost. Od njega naščuvane so si prisvojile nebrzdano oblast za hudodelstva in menile, da je češčenje demonov s krvoločnostjo zoper nas edina bogaboječnost.«
Dalje v pismu beremo, da so najprej zgrabili nekega starčka in ga z raznimi mukami silili, naj govori brezbožne besede. Ko tega ni hotel storiti, so ga odvlekli v predmestje in ga pobili s kamenjem. Enako so storili z neko verno ženo Kvinto. Potem so navalili na hiše vernikov. Kogar je kdo poznal v soseščini, da je kristjan, so ga napadli, odgnali, oropali: kar je bilo dragocenejšega, so si prilastili, drugo pa so razmetali in na ulicah zažgali.
Takrat so, beremo v tem poročilu, zgrabili tudi vsega občudovanja vredno starejšo devico Apolonijo in ji z udarci po čeljustih izbili vse zobe. Pred mestom so naložili grmado in ji pretili, da jo živo sežgo, če ne bo za njimi ponovila brezbožnih besed. Ko si je izprosila trenutek in so jo izpustili iz rok, je urno skočila v ogenj in zgorela.
Dionizij poroča še o drugih mučenjih in zaključuje: »Nikoder nismo mogli hoditi, ker so zmeraj in povsod vsi kričali, do je treba vsakega, ki ne bo vzklikal bogokletnih besed, takoj vreči na ogenj. To je s takšno silo dolgo trajalo ...«

IME in GOD
Ime Apolonija izhaja iz lat. imena v pomenu ‘Apolonov, posvečen Apolonu’. Na Slovenskem je znano že skoraj pol tisočletja, ni pa zelo razširjeno (338). Veliko bolj sta priljubljeni krajši obliki Polona (2.685 – 104. mesto) in Polonca (1.616).

ZAVETNICA
Sv. Apolonija velja za zavetnico zobozdravnikov in priprošnjico proti zobobolu.

CERKVE PRI NAS
Sv. Apoloniji je pri nas posvečena samo podružnična cerkev v Bezovici pri Črnem Kalu (žup. Predloka).

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 86-87.

† 1824, mistična vizionarka iz Nemčije
god: 9. februar
Nemška vidkinja Ana Katarina Emmerick se je rodila 8. septembra 1774 v Vestfaliji. Že kot majhna deklica se je poglabljala v Kristusovo trpljenje. Po večletnih prošnjah je bila sprejeta v samostan. Nekoč se je pri delu ponesrečila in posledice je nosila vse življenje. Leta 1807 je dobila znamenja Kristusovih ran. Njena videnja iz Marijinega in Jezusovega življenja, zlasti trpljenja, je zapisoval pesnik Clemens Brentano. Umrla je 9. februarja 1824. Zasebna razodetja so lahko velika spodbuda za večjo ljubezen do Boga in bližnjega. Po njenem razodetju in natančnem opisu so nad Efezom v resnici odkrili ostanke hiše, v kateri je Marija skupaj z učencem Janezom preživela devet let. Papež Janez Pavel II. jo je 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. V postopku je bil priznan čudež, ko je bila na njeno priprošnjo neka nemška redovnica ozdravljena tuberkuloze.

Sv. Katarina je bila že zelo zgodaj deležna različnih videnj, mističnih razodetij in zamaknjenj, imela je sposobnost prerokovanja ... Vse življenje se je veliko posvečala molitvi, zlasti češčenju Najsvetejšega in Marije ter delom ljubezni do bližnjega. S svojimi videnji Kristusovega trpljenja je bila navdih Melu Gibsonu pri filmu Pasijon.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 87.

† 1812, frančiškan v Neaplju
god: 7. februar 

Današnji godovnjak nam dopoveduje, da je svetost, h kateri smo kot Jezusovi učenci poklicani, vsem dosegljiva, kajti Bog od nas ne zahteva nič drugega, kakor da z veliko ljubeznijo opravljamo svoje majhne vsakdanje dolžnosti. Frančiškanski brat Egidij je bil dolgo časa samostanski kuhar in svoje delo je opravljal tako zvesto in natančno, tako skromno in ljubeznivo, kakor bi bila služba kuharja najvišja služba v samostanu. Potem so ga predstojniki postavili za samostanskega vratarja. Kot vratar je brat Egidij prihajal v stik s preprostimi in imenitnimi ljudmi, z bogatimi in revnimi. Vse je sprejemal s tako prisrčnim spoštovanjem in s tako sveto ljubeznijo, da je šla kmalu po mestu Neaplju vest: frančiškani imajo v svojem samostanu za vratarja svetnika! Zvesto se je držal načela, da sprejme Kristusa, kadar sprejme najmanjšega izmed njegovih bratov. Zato pa mu je Bog podelil toliko moč do človeških src, da je bil skromni samostanski vratar kmalu najvplivnejši mož v Neaplju.
Takšne preproste in prisrčne svetosti se je navzel od svojih staršev v mestu Taranto na jugu Italije, kjer se je rodil 16. novembra 1728. Revni, toda pobožni starši so mu pri krstu dali ime treh velikih frančiškanskih svetnikov: Frančišek Anton Pashal. Ta imena so bila kakor prerokba, da bo tudi ta otrok postal član Frančiškovega reda. Precej časa ni prav nič kazalo, da se bo prerokba uresničila. Kot desetleten deček se je moral iti učit krznarstva. Njegov mojster je kasneje izjavil, da se nič ne čudi svetosti brata Egidija, saj je že kot vajenec z največjim veseljem šel k maši zgodaj zjutraj, preden je prišel v delavnico, iz delavnice pa je spet šel v cerkev. Pri delu je bil najbolj zanesljiv in zavzet. Zgodaj je izgubil očeta in že je mislil, da bo moral s svojim zaslužkom skrbeti za osirotelo družino, toda mati se je drugič poročila in dobili so zelo dobrega očima, ki je bil otrokom iz prvega zakona kot pravi oče.

Po raznih preizkušnjah so se fantu le odprla samostanska vrata. Kot frančiškanski redovnik je dobil ime brat Egidij. Zaradi posebne pobožnosti, ki jo je imel do svetega Jožefa, je prosil, naj mu dodajo še vzdevek ‘od svetega Jožefa“. Varuh svete Družine ga je včasih čudežno obvaroval nevarnosti, zato je med samostanskimi brati širil njegovo češčenje. Mladega brata so kmalu poslali v samostan svetega Pashala v Neaplju, v katerem je potem ostal vse življenje. Najprej je bil, kot smo že povedali, samostanski kuhar, nato pa vratar. V stiskah in težavah je vse hitelo k bratu Egidiju tudi ministri in člani kraljevske družine so pri njem iskali sveta in se mu priporočali v molitev. Bogatini so mu prinašali lepa darila: denarja in živila, da je lahko pomagal množici revežev. Za vse je skrbel, le nase je vedno pozabljal.
Ljubeznivo, kakor je živel, je brat Egidij tudi umrl. Ko so ga iz njegove vratarske celice nesli v sobo za bolnike, se je od svojega dolgoletnega siromašnega bivališča poslavljal: »Celica moja, celica moja, več ne povrnem se vate!« Sobrate je prosil, naj zanj opravijo devetdnevnico v čast Materi Božji. »Ob sklepu te devetdnevnice bom umrl!,« je mirno povedal. In res je izdihnil svojo sveto dušo 7. februarja 1812 z vzklikom: »Ljuba Mati moja in ljubi moj sveti Jožef, peljita me v nebeški raj!« Papež Leon XIII. ga je leta 1888 prištel med blažene.

IME in GOD
Egidij je ime več svetnikov, najbolj znan je sv. Egidij (Tilen), Grk iz Aten, ki je živel kot puščavnik v Provansi v Franciji (1. 9. – tam več o imenu), in spada med naše pomočnike v sili. Slovenska različica imena je Tilen (iz narečnih oblik imena Egidij – Gilj, Ilj, Tilj).

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 81-83.

† 1597
god: 6. februar

Po vrnitvi s svojega devetega apostolskega potovanja, med katerim je v dneh od 17. do 27. februarja 1981 obiskal Filipine in Japonsko, je papež Janez Pavel II. pri splošni avdienci zbranim posredoval svoje vtise s tega potovanja. »Bivanje na Japonskem je bilo posebno pomenljivo,« je dejal. Povedati velja, da ima Japonska blizu 125 milijonov prebivalcev, katoličanov pa je le 400.000, vendar pa katoliška Cerkev uživa visok ugled. »Prvikrat so noge rimskega škofa stopile na to otočje,« je nadaljeval papež, »kjer se zgodovina krščanstva piše že od časa sv. Frančiška Ksaverija: sprva doba silnega razvoja, zatem dolga leta krvavih preganjanj. Ta so razkrila presenetljiv dokaz zvestobe japonskih kristjanov, posebno tistih z območja Nagasakija. Končno pa današnje obdobje, ko Cerkev spet lahko dela brez zatiranj.«

Sveti Frančišek Ksaverij je na Japonskem deloval v letih 1549 do 1551, krstil na tisoče vernikov in ustanovil več cvetočih krščanskih občin. Njegovo delo na “otoku vzhajajočega sonca” so nadaljevali njegovi sobratje jezuiti in kmalu je bilo na Japonskem 750.000 kristjanov. Cesar Tajkosama, ki je bil sprva kristjanom naklonjen, je leta 1587 potoval po krajih, ki so bili po večini že krščanski. Hotel je, da bi tudi krščanske žene in dekleta stregle njegovi poželjivosti. Ko so se temu uprle, so ga njegovi poganski svetovalci nahujskali proti kristjanom. Tako je cesar podpisal odlok, da morajo misijonarji v šestih mesecih zapustiti Japonsko. Jezuiti so se delali, kot da nameravajo odpotovati z otoka, dejansko pa so se samo preoblekli in se vrnili h krščanskim občinam in previdno nadaljevali misijonsko delo. Leta 1593 so prišli na Japonsko prvi frančiškanski misijonarji, ki pa so nastopali preveč hrupno, kar rahločutnim Japoncem ni prijalo. Leta 1596 se je pričelo novo preganjanje, za katero je dal povod nespameten španski mornar.

Z nasedle ladje je hotel rešiti tovor, ki je po japonskih običajih zapadel japonskemu cesarju. Začel je groziti, da bo prišel sam španski kralj in bo osvojil Japonsko. Povsod pošlje pred seboj misijonarje, je govoril, nato pride njegovo ladjevje. Ko je cesar Tajkosama slišal te grožnje, je takoj ukazal zgrabiti misijonarje in jih obsodil na smrt. V obsodbi je rečeno: »Ti ljudje so kršili prepoved in učili tujo vero. Zato naj jih v Nagasakiju križajo!«
Obsodbo so izvršili 5. februarja 1597. Umorjenih je bilo 26 mučencev. Na prvem mestu vedno navajajo Pavla Mikija, japonskega jezuita; z njim sta umrla še druga dva japonska jezuita, šest je bilo frančiškanov, vseh šest španskega rodu, od preostalih 17 mučencev so bili vsi rojeni Japonci in vsi frančiškanski tretjeredniki; trije so bili mladoletniki: Ludovik je imel 11 let, Anton 13 in Tomaž 14 let. Med svetnike jih je prištel papež Pij IX. 8. junija 1862. Slovenci smo spomin prvih japonskih mučencev obhajali že od leta 1598 dalje. Spominske obletnice njihove mučeniške smrti so se spominjali po jezuitskih in frančiškanskih zavodih. V naslednjih desetletjih so se jim pridružili številni novi mučenci. Versko svobodo so na Japonskem priznali šele leta 1889.

IME in GOD
Naši Pavli in Pavle v veliki večini godujejo na god sv. Pavla iz Tarza, zgodovinske osebnosti iz 1. stol., ki je bil do leta 34 preganjalec kristjanov, potem pa se je spreobrnil v Jezusovega učenca. Njegov god je (skupaj s Petrom, prvakom apostolov) 29. 6. (tam več o imenu) ali na praznik njegove spreobrnitve (25. 1.). V našem martirologiju je 34 svetnikov in štirje blaženi s tem imenom.

Spomin japonskih mučencev v Sloveniji obhajamo od leta 1598 (frančiškani in jezuiti – 5. 2.). Po preureditvi koledarja so japonski mučenci dobili god na današnji dan.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 79-80.

Ingenuin (Genuin), sv., † 598 ali ok. 605, in Albuin, sv., † 1005/6), briksenska škofa
god: 5. februar 

Naši predniki so častili sv. Ingenuina in sv. Albuina, ker sta bila briksenška škofa; pod duhovno in svetno oblastjo briksenških škofov sta bila dolgo časa Bled in Bohinj z okolico. Sveti Ingenuin (Genuin) je živel v šestem stoletju (+ ok 598). Bil je prvi zgodovinsko izpričani briksenški škof. Sveti Albuin (Albin) pa je živel štiristo let pozneje. Bil je moder svetovalec mladega cesarja Otona II. Sedež briksenške škofije je leta 990 prenesel v ravni Briksen, ki je bil v središču škofije. Njegovo življenje se je izteklo leta 1006.

IME in GOD
Nekateri naši Albini imajo za zavetnika tudi sv. Albuina, večinoma pa godujejo na god sv. Albina (1. 3. – tam več o imenu).

ZAVETNIK
Sv. Ingenuin je zavetnik rudnikov.

CERKVE PRI NAS
Edina cerkev, ki je pri nas posvečena sv. Ingenuinu in Albuinu, je žup. cerkev na Koroški Beli (pri Jesenicah).

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 78.

† ok. 679, apostol Belgije in prvi misijonar med sev. Slovani
god: 6. februar 

Amand je misijonaril na Koroškem okrog leta 630, ko Slovenci še niso bili dovzetni za krščanstvo. Moralo je preteči več ko sto let, preden se je začelo krščanstvo uspešno širiti med njimi, prvi krščanski knez Gorazd je zasedel prestol koroških vojvod leta 750.

IME in GOD
Ime Amand, Amanda prihaja iz lat. amandus, amanda (“ki ga (jo) je treba ljubiti, ki je vreden (vredna) ljubezni”). Pri nas je večinoma v rabi le ženska oblika (237). Pomensko sorodni sta jima imeni Amat in Amata, v slovenščini pa imeni Ljubo (517) in Ljuba (444). Godujejo tudi 18. in 25. 6.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 80.