Tretja Jezusova misel na križu

»Žena, glej, tvoj sin!« » Glej, tvoja mati!« (In 19,26)
Tretja Jezusova misel na križu je iz Janezovega evangelija. Namenjena je Jezusovi materi in najljubšemu učencu. Besede, ki jih govori obema, so namenjene tudi nam, da bi izgubili strah pred osamljenostjo. Ta strah danes preganja mnoge ljudi, ki ne znajo biti sami. Vedno potrebujejo koga ob sebi, nenehno morajo telefonirati ali izmenjavati sporočila in slike po telefonu. Kontakt z drugo osebo je zanje edina pot, da pozabijo na strah pred osamljenostjo. Toda to ne reši njihovega strahu. Beg jih ne reši pred njim, ampak ga še poglobi. Venomer jih je strah, da bi se na tem begu morali kdaj ustaviti, zato jih preplavljajo občutki osamljenosti.
In kako bi naj te preproste Jezusove besede pregnale naš strah pred osamljenostjo?
Oce odpusti jim02Besede, ki jih Jezus govori Mariji in Janezu, so besede ljubezni, ki v nas objamejo vsa nasprotja. V Janezovem evangeliju je Jezus prikazal križ kot gesto objema: » In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Jn 12,32). Jezus nas objema z našimi nasprotji, ki jih pogosto ne moremo uskladiti. Če se mu pustimo z njimi objeti, se bomo pomirili s seboj in strah pred osamljenostjo se bo izgubil. Potem zaslutimo, da smo v osamljenosti z vsem eno, z  vsemi ljudmi in z Bogom. V tej enosti se izgubi strah pred osamljenostjo: nismo več sami, saj smo eno z vsem.
• Jezus izroči svoji materi najljubšega učenca kot sina in njemu Marijo za mater. Mati in sin sta osebi odnosa. Mati si vedno za druge in sin je vedno navezan na mater. Na križu je torej jasno, da smo resnično ljudje šele takrat, ko smo v odnosu z drugimi.
• Istočasno je križ, pod katerim sta združena Marija in Janez, znamenje upanja, da je po njem ozdravljeno tudi naše življenje brez odnosov; da bomo tudi sami sposobni za odnos, v katerem je treba vedno usklajevati nasprotja in tako postajati eno, če bomo pomirili nasprotja v sebi. Trpljenje zaradi osamljenosti kaže pogosto na pomanjkanje odnosov: nismo v odnosu s samim seboj, ne z Bogom, ne z drugimi in prav zato se počutimo sami. Osamljenost pa ni več boleča, če smo tudi takrat, ko smo sami, v pravem odnosu - s seboj, z ljudmi, ki jih nosimo v srcu, s stvarstvom in z Bogom, Stvarnikom vsega bivajočega.

Osebne vaje:
Predstavljaj si križ in prekrižaj roke na prsih. Nato si predstavljaj:
• Kakor me objema Jezus na križu, tako sedaj objemam svoje kreposti in svoje slabosti, zdravo in bolno v sebi, pobožno in brezbožno, svetlo in temno, popolno in razbito, moško in žensko, mlado in staro, živeto in neizživeto, zavestno in podzavestno.
• V tej drži lahko podoživljaš Jezusove besede: »Žena,glej, tvoj sin!« »Glej, tvoja mati!« Morda čutiš ob tem globoko enost. Eno si s preteklostjo - 'tvoja mati'; in eno si z bodočnostjo, ki te čaka - 'tvoj sin:
• Sedaj si pomirjen, če si podoživel ta trenutek. Čas je resnično izpolnjen, zato se lahko zgodi osvoboditev in ozdravitev. Bog v tebi vse povezuje, ves si ozdravljen.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.

(Janez Zupet)
Nedelja, 24. Junij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh