Pastirica Urška

Kdor bo bral to knjigo, bo gotovo vzljubil Sveto Goro.« Popolnoma soglašam s tole sodbo nekega zavzetega zagovornika primorskim vernikom najbolj priljubljene božje poti, katere nastanek opisuje ta povest. Goriška pisateljica Zora Piščanc se v tej priljubljeni povesti s pobožno ljubeznijo poglobi v zgodbo dvanajstletne pastirice Urške Ferligoj, kateri se je leta 1539 prikazala Marija in ji naročila, naj na Skalnici – Sveti Gori sezidajo cerkev njej na čast in naj jo prosijo milosti. Zanimiva pripoved o nastanku največje primorske božje poti. Nekateri posebno lepi odlomki so menda nastali na Sveti Gori; nedvomno pa je bila pisateljica ves čas, ko je to povest pisala, z mislimi na tem blagoslovljenem kraju. Povest torej govori o nastanku božje poti in zidanju prvega svetišča na Sveti Gori, bralec pa je skozi celo knjigo v družbi naslovne junakinje – pastirice Urške. Urška Ferligoj je zgodovinska oseba, čeprav ne vemo točnega leta niti njenega rojstva niti njene smrti. Župnijski arhiv v Solkanu, kjer so bili ti podatki zapisani, je leta 1600 zgorel, listine, ki so jih hranili frančiškani na Sveti Gori, pa so se v hudih viharjih, skozi katere je to svetišče moralo iti, izgubili. O Urški, o dejstvu, da se ji je prikazala Marija, o tem, kako je izpolnjevala Marijino naročilo glede zidanja cerkve, o njeni trikratni čudežni rešitvi iz ječe, je pisalo že toliko zgodovinarjev, da o njenem življenju res ne moremo dvomiti.

 

    Zora Piščanc
    PASTIRICA URŠKA
    Povest o Marijinem prikazanju in zidanju božjepotne cerkve na Sveti Gori pri Gorici
    360 strani, 11,5 x 18,5 cm, broširano, priloga: 16 str. barvnih fotografij
    cena 9,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Pastirica Urska 3D

iz vsebine:

Stoletno izročilo ve o nastanku svetogorske božje poti povedati tole: V vasi Grgar pod goro Skalnico (kakor se je takrat imenovala sedanja Sveta Gora) je živela družina Ferligoj, ki je imela hčerko Urško (v naši povesti je edino ona od vseh otrok v družini preživela kugo, ki je divjala na Goriškem leta 1532). Grgarci še danes vedo za Urškino rojstno hišo; zdaj se tam pravi “pri Piskovih”«. Ferligojevi so bili revni, toda hčerko so od nežne mladosti pobožno vzgajali. Ko je nekoliko zrasla, je Urška postala pastirica. Gonila je čredo na pašo na bližnjo Skalnico. Na paši je rada molila in prepevala Marijine pesmi. Neke junijske sobote po binkoštih leta 1539 je Urška spet pasla na Skalnici, prav na njenem vrhu. Nenadoma napolni njeno srce neka posebna milina. Pade na kolena. Pred seboj zagleda čudovito prikazen: na zlatem oblaku stoji prelepa Gospa – Božja Mati Marija, ki z desno roko objema malega Jezusa, levico pa steguje ter kaže z njo prostor na vrhu Skalnice. Urški prijazno naroči: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi!« Prikazen izgine. Urška gre domov in staršem, ki brž opazijo na njej neko spremembo, vse pove. Starši slutijo, da bo morala njihova dvanajstletna Urška prestati veliko hudega, da jo bodo imeli za lažnivko in domišljavko. Ta slutnja se kmalu začne uresničevati. Najprej jo izpraša solkanski vikar Luka, ki Urško pozna kot odkritosrčno deklico, zato ji verjame. Dovoli ji, da gre okoli po vaseh in ljudem ponavlja Marijino naročilo o zidavi cerkve na Skalnici. Preprosti ljudje ji verjamejo, plemiči pa se ji posmehujejo in jo trikrat zaprejo v ječo, a Bog jo trikrat čudežno reši. Že dve leti po prikazanju začnejo na Skalnici zidati veličastno cerkev, ki je bila 12. oktobra 1544 posvečena. Urška je svojo nalogo izpolnila in spet se umakne v skritost, kakor je v skritosti živela pred Marijinim prikazanjem. Ljudje pripovedujejo, da Urška po teh dogodkih ni več dolgo živela. Pokopali so jo na tedanjem pokopališču v Grgarju tik ob cerkvenem zidu. Ko so kasneje župnijsko cerkev povečali, je Urškin grob, pravijo, prišel prav pod glavni oltar.
To zgodovinsko izročilo je Zora Piščanc nekoliko razširila in mu vdihnila življenje. Urško je predstavila kot precej krhko, naravno bistro dekle, ki pokaže veliko poguma in odločnosti, saj kljub nasprotovanju mogočnežev dosledno izpolnjuje Marijino naročilo: hodi okoli in govori tako živo in hkrati umirjeno, da vse prepriča. Tržaški literarni kritik Martin Jevnikar je o liku Urške iz naše povesti zapisal: »Pisateljica je obdržala Urško v človeških mejah, ni je idealizirala preko mere; ostala je skromna pastirica, dobra in pridna, vendar z vsemi človeškimi lastnostmi, kot so strah, skrb, žalost in veselje in bolehnost. Šele Marijino naročilo jo spremeni v tem, da ga hoče na vsak način uresničiti. A tudi tedaj ne dela nič takega kar bi šlo preko njenih človeškihmoči. Tako je pisateljica ustvarila v Urški resnično in živo deklico, ki je v vseh svojih dejanjih naravna in verjetna.«
Ob Urško je pisateljica postavila kakšno leto starejšega sosedovega fanta, slepega Jana. Prav ganljiva je medsebojna navezanost in prijateljstvo teh dveh dozorevajočih otrok. Po prvotni pisateljičini zasnovi naj bi to prijateljstvo preraslo v pristno in čisto ljubezen, toda rokopis je morala precej skrajšati in tako je ta ljubezen samo nakazana. Jan je neločljivo povezan z Urško: ona ga nauči brati in pisati, vodi ga v šolo, skupaj paseta. Tudi tistega dne, ko se Urški prikaže Marija, sta skupaj. Jan nebeške Matere ni videl, vendar je z nekim izostrenim notranjim čutom slepih ljudi brž spoznal, da se je Urški zgodilo nekaj izrednega. Zato Urško brez pridržkov podpira pri izpolnjevanju Marijinega naročila. Jan je prvi čudežni ozdravljenec: ko prav živo moli za Urško, ki je v ječi, nenadoma spregleda. Dokler je bil slep, je bila Urška njegova vodnica, zdaj, ko jo vidi s telesnimi očmi, mu nenadoma postane jasno: »Njuni poti se bosta ločili. Urška je Božja last, on ji bo na tej poti sledil, nikoli pa ne bo hodil skupno z njo!« Zdaj bo uresničil tisti stavek, ki ga je še kot slepec vrezal v mehko leseno deščico: »Moje življenje je v službi Kristusa«: šel bo v šole, da postane duhovnik. Po sodbi Jevnikarja je tudi Jan “zelo naraven, nazoren in življenjsko poln”.
Poleg Urške in Jana nastopa v povesti še veliko drugih ljudi: Urškini starši in pobožna babica, Janova mati in oče, prekupčevalec s platnom, ki se pod vplivom Trubarja ogreva za protestantizem; solkanski vikar Luka, ki je tip ljudskega duhovnika; cela množica tlačanov, v katerih tli iskra upora zoper izkoriščevalske fevdalne gospodarje, a so verni in dobri, brž pripravljeni iti na ‘Božjo tlako’. Z veseljem pomagajo pri zidavi nove cerkve na vrhu Skalnice, za katere je naredil načrte mojster Gregor iz Ljubljane, dober stavbenik in vzoren kristjan, ki je tudi vodil dela.
V zvezi z zidanjem cerkve na Skalnici-Sveti Gori velja omeniti nekaj, česar v povesti ni. Ko so kopali temelje, so zadeli na ploščo pravokotne oblike iz rdečkastega marmorja. Po vsej površini so bili vrezani medaljoni: v obrobnih medaljonih so bile vklesane črke AVE MARIA, v notranjih pa simboli, ki predstavljajo Marijo (golob, roža, zvezda). Uganko tega kamna so razrešili šele v našem stoletju. Pokazalo se je, da cerkev, ki so jo sezidali po Marijinem naročilu v letih 1541–1544, ni bila prva na Skalnici, temveč da je že prej stalo tam gori Marijino svetišče. To potrjuje več zgodovinskih listin. Najstarejša je darilna listina z dne 19. maja 1368, s katero goriški grof Majnhard daruje nekemu svojemu podložniku “zemljišče pod goro Naše Gospe pri Solkanu” (listino hranijo v dunajskem državnem arhivu). Datum 14. avgusta 1376 nosi listina, s katero neki Ulrik iz Germogliana zapušča “cerkvi svete Marije na Gori blizu Gorice” srebrn kelih. To prvo svetišče so proti koncu leta 1496 porušili Turki. Tudi ta cerkev, katere zidanje spremljamo v tej povesti, je v svoji zgodovini prestala veliko hudega. Leta 1785 so jo oplenili in skoraj do tal porušili na ukaz avstrijskega cesarja Jožefa II., ki je uvajal hladno, razumarsko krščanstvo ter se je boril zoper ljudske pobožnosti, posebno zoper božja pota. Osem let pozneje je bila cerkev toliko obnovljena, da se je Marijina podoba lahko vrnila vanjo. Med prvo svetovno vojno je morala svetogorska Marija deliti usodo mnogih Primorcev: bila je begunka v Ljubljani in cerkev so že sredi leta 1915 uničile italijanske granate. V letih 1924 – 1928 je bila postavljena sedanja veličastna svetogorska, bazilika, ki ima na pročelju pomenljiv napis iz leta 1793: »Jaz pa stojim na Gori kakor prej!« Marija se po vseh begunstvih vrača na kraj, kjer jo je tiste junijske sobote leta 1539 videla pastirica Urška. (Silvester Čuk)

Knjižne novosti, v: Ognjišče (2017) 06, str. 130

Zajemi vsak dan

Prijateljstvo se lahko rodi med dobrimi ljudmi, med boljšimi se razvija, med najboljšimi pa doseže popolnost.

(sv. Eldred Rievalski)
Sobota, 18. August 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh