Od Santiaga do Assisija

Potopis popotnika in romarja Ivana Gričnika je nadaljevanje potopisa Moj Camino. Avtor tokrat opisuje dogodke na poti, ki jo je prehodil sv. Frančišek - od Dovadole do Assisija. Pri tem ne gre zgolj za suhoparno opisovanje poti, ampak za osebna spoznanja, ki človeku ostanejo globoko v srcu in nas za vedno zaznamujejo. Ivan nam želi posredovati občutke, ki se dogajajo romarju, ko je prehodil Camino. Nekaterim bolj, drugim manj, vsem pa se odpira novo poglavje. Morda kdo med vami razmišlja, da bi se nekoč odločil tudi za Camino, saj je toliko slišanega in zapisanega o njem, pa se še ne more odločiti ... Prva knjiga (Moj camino) je bila lepo sprejeta,  zato se je Ivan odločil, da opiše vse tisto, kar je doživel med Santiagom in Assisijem - za zgodbe iz življenja (Romanje na Poljsko, v Francijo, pa spomine na mladost, o prijateljih, sosedih in potem ... in na koncu odločitev: Assisi, prihajam - na Frančiškovo pot ... dopust, registracija, molitev k svetemu Frančišku ... razgrnitev zemljevida: od Dovadole do Assisija ... in začetek poti

 

Od Santiaga do Assisija 3D

iz vsebine

Capaninna – Premilcuore
Z Rainerjem hodiva sama. Nikjer nobenih romarjev, nikjer nobenih domačinov, nikjer ni nikogar. Tako se začneva pogovarjati o najinem življenju. Razen nemške in naše plače živiva precej podobno. Primerjava tudi najine načrte za današnji dan. Sam sem si že pred odhodom natisnil etape po dnevih, in tako sem že vedel, kaj me tisti dan čaka. No, Rainer je imel nemške načrte, ki so seveda edini pravilni in popolnoma natančni. V mojih zapiskih je danes na poti vulkan, po njegovih pa ni nobenega vulkana. Razlagam mu, da morava danes malo skreniti z začrtane trase in si ogledati to znamenitost. Njemu seveda nič ni jasno, a nekako se le strinja z mano, da si greva ogledat najmanjši delujoči vulkan na svetu. Prav vidim ga, da mi ne verjame in se mi posmiha. No, ko končno prispeva do tega vulkana ...
***
Na kraju, imenovanem Pekel, se ne more nahajati drugega kot najmanjši vulkan v Italiji, na občinskih mejah med Tredozio, Portico in San Benedettom. Miljo od Portica je moč videti kraj, ki so ga lokalni prebivalci poimenovali Pekel, kjer je zemlja črna in težka, kjer je v zemljini velika luknja s plameni ognja, tla pa prepojena z žveplom, ki gori. Tam lahko sveži les prižgeš s koščki volne, ki jih naložiš na vrh. V bližini lahko najdeš tudi kose kovine zlate in srebrne barve. (Leandro Alberti, 1588)
+++
Posnamem nekaj zanimivih slik. Pot se nadaljuje strmo navzdol do mesta Portico. Tu na terasi gostilne spijeva kavico in si privoščiva daljšo pavzo, ker čaka naju zelo strma pot, ki gre samo navzgor in navzgor. Končno sva na prehodu in pot se tokrat strmo spušča, potem pa zopet strmo navzgor pa še malo dol in gor pa dol in prispeva do naslednjega prenočišča v kraju Premilcuore. Tokrat je prenočišče v gostilni, kjer imava tudi večerjo in zajtrk. Lastnik je zelo dobre volje in vesel, da je spoznal enega Ivanaaaa e Slovakie e capital city of Zagabria ... Mislim, porka mizerija, Italijani! Pozno zvečer se nama zopet pridruži že znana skupina. Španec Pato nam razloži nekako v tem stilu: No Reina no peregrino. In tudi oskrbnik doda, da nam naproti prihaja Reina. Sam sem kar vesel, ker razumem, da končno prihaja ena prava peregrinka, verjetno iz Amerike ali vsaj iz Španije (Reina = neurje).

 

Valfabbrica – Assisi
Zjutraj vstanem zmeden. Ali je sploh res, da je pred menoj zadnji dan? Z Rainerjem sva tiho, ne moreva se pogovarjati, ker se že čuti Assisi. Pot je na trenutke zelo strma in blatna in na nekem hribu prvič zagledam obzidje in cerkev. Ob poti je še kapela, ki je polna spominkov romarjev, ki so jih tam pustili z določenim namenom. Sam v spominsko knjigo zapišem naslednjo misel: »Dober boj sem dobojeval, hojo do Assisija že skoraj končal, vero ohranil.« Tudi na naslednjem hribu je križ okrašen s spominki. Sledi še strm spust, in že sem pri spomeniku patra Pija. Na zadnjem hribu, ki je še pred menoj, pa že zvonijo zvonovi in me kličejo v svoj objem. Pred vhodom se preoblečem v čista oblačila. Že doma sem sklenil, da se tudi sezujem in grem bos do konca, vendar se nisem. Ne vem, zakaj ne. Prispem na zelene vrtove, kjer je znameniti kip Frančiška na konju in spodaj znak TAU. Prihod do cerkve nekoliko zmotita oborožena paznika, ki pregledata vso opremo. Vse je v redu, le žepni nožek moram pustit v posebni škatli. Sedaj so pač takšni časi. Ko položim roke na vrata cerkve, se mi prvič na tej poti ulijejo tiste znane solze, ki sem jih že toliko prejokal v Španiji. Pokličem domov ženo in ji sporočim, da sem končal Camino. Srečna je skupaj z menoj. Svetuje mi, naj si poiščem dobro prenočišče in naj ostanem še kakšen dan v Assisiju. Poiščem že vnaprej rezervirano prenočišče, kjer me že čaka izpolnjeno priznanje o uspešno opravljeni poti. Rainer gre v hotel, sam pa cel popoldan hodim po trgu in cerkvah ter poiščem patra Janeza. Slišiva se po telefonu in povabi me k večerni sv. maši za romarje in turiste. Cerkev je polna in na koncu nas pokliče pred oltar. Ta dan smo v Assisi prišli Ivan iz Slovenije, Rainer iz Nemčije in dve romarki iz Rusije. Podeli nam blagoslov ob spremljavi cerkvenih orgel s pesmijo Jezus se ob morju ustavi ...

***
Jezus se ob morju ustavi, me pogleda in prijazno povabi: »Pusti ribe, ljudi lovil boš.« Dragi Jezus, si res mene poklical? S tvojih ustnic svoje ime sem zaslišal. Glej, zapuščam prazen čoln na obali, zdaj odhajam, kamor kličeš me Ti. Tu sem, moje roke porabi, šibke noge in okorne besede, kaplje znoja in vso ljubezen. Reven, nesposoben sem človek, kar premorem je zvestoba do Tebe. Rad potegnil ljudi bi iz greha. V zlobi se človeštvo utaplja ...
***
Pred oltarjem se objamemo in vsi jočemo. Vsa cerkev pa ploska in v vrsti prihajajo k nam, nas trepljajo po rami in čestitajo. Doživetje za vedno, to je res neverjeten občutek, to je trenutek, ko vse obstane. Samo hvala, hvala, hvala lahko rečem. S patrom pa se potem dobiva še na samem v njegovi pisarni in se veliko pogovarjava. Podari mi knjigo, ki jo je sam napisal: Duh Assisija. Tu sem res doživel in začutil duha Assisija – to živo vero.

 +++

Po pripovedovanju romarjev, ki so to pot že prehodili, in po ogledu reliefa poti na internetu sem pričakoval izjemno naporno pot. Ko sem po elektronski pošti poslal prijavo, sem dobil odgovor, da naj bom izredno dobro pripravljen na
zelo zahtevno pot. Sedaj pa lahko rečem, da je pot izjemno težka samo v deževnem vremenu, takrat so namreč vsi ti vzponi in spusti blatni in predvsem vzponi so podobni enemu koraku naprej in dvema nazaj. Vsa lepota narave, živalskega in rastlinskega sveta pa odtehta težavnost v čisto zmerno hojo. Zelene puščice so včasih lesene in dobro vidne, spet drugič pa majhne in skrite. Zato je potrebna večja zbranost in previdnost na poti.
Oznake se v primerjavi s Španijo tu spreminjajo. V Španiji je rumena puščica in Jakobova školjka zakon. Tu pa so lahko zelene, pisane v barvah Italijanske zastave, rdeče, modre pa še kakšne. Zato pa marsikje čisto majhna nalepka srečnega »taučka «, ki veselo hodi, popolnoma zadošča našim potrebam in gotovosti, da gremo v pravi smeri.
Večkrat sem zvečer prišel do svoje postelje povsem izčrpan. Vendar sem se nato stuširal, spil kavico in se pogovoril z domačini, pa je bila utrujenost že pozabljena. Ko pa sem opral še vsa potrebna oblačila, sem bil že pripravljen za večerjo.
Po intenzivno predihanem dnevu je spanje vsak večer v drugi postelji vedno odlično. Vsako jutro sem se zbudil, ko sem se. Nikoli nisem imel budilke in vedno sem se zbudil pravi čas za tisti dan.
Nikoli se nisem spraševal, kaj bi bilo, če bi bilo, in česa ne bi bilo, če ne bi bilo. Vzameš, kot ti je dano, in s tem si zadovoljen. Vsako jutro z velikim navdušenjem in dobro voljo nadaljuješ Pot. Ni bilo pomembno, kakšno je vreme, ali so velike luže, ali je blato ali pa že zjutraj močno pripeka in bo čez dan še huje. Pa kaj potem – vse zmorem v Njem.
...

 predstavitve pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Boga slaviti, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Alojzij Kozar)
Četrtek, 22. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh