Preljubi moj slovenski kristjan!

Si že zapazil, da je julij edini izmed mesecev, ki ne premore nobenega svetka? Niti praznika, če smo že ravno pri tem. Kot da se je, potem ko je Bog posvetil sedmi dan sebi in počitku, temu odločil slediti še sedmi mesec, in tako sta sčasoma nanj pozabila tako Cerkev kot država. Ne pa tudi Bog! Julij je namreč mesec novih maš. In če jih je bilo včasih toliko, da so jih lahko imeli za praznik, so danes tako redke, da so več od svetka! A moram z žalostjo in grenkobo dodati, da je, kljub temu, da so redke, redno vsako leto kakšna preveč, če me razumeš. In žal, verjetno me!
Kot ima vsaka medalja dve plati, tako so v vsakem poklicu lepe in slabe stvari, lepi in slabi trenutki, vzponi in padci, uspehi in razočaranja. Vsak kdaj potoži nad lastno izbiro, morda celo zamenja, a večina ne bi menjala za nič na svetu. Poklic je vendarle vsota in posledica talenta, znanja, študija in, nenazadnje, odločitve. Kljub temu pa, da sem razumevajoč do vseh, ki jih teže bremena službe, težko najdem opravičila za, ne vem, moža, ki pretepa ženo, jo vara, ne le z ljubicami, temveč tudi s prijateljsko druščino in neizmernim številom opravkov, ki so pomembnejši od družine, ki zanemarja ali pa celo zlorablja lastne otroke. (In vse to v isti meri velja tudi za žene!) Kajti poroka, družina, skratka: odnos, je vendarle vsota in posledica ljubezni! In odločitev za duhovništvo ni poklicna odločitev, temveč odločitev za stan, za življenjski, oziroma vseživljenjski odnos!
Priučili so nas, oziroma otopeli smo že do te mere, da se nam občasni skoki čez plot, ločitve in razbite družine že ne zdijo več nič posebnega, kaj šele, da bi bilo kaj narobe ali, Bog ne daj, nemoralno. Le pred pedofilijo, hvala Bogu, stoji trden zid. Zdaj pa bi me radi, s parolo: da smo vsi krvavi pod kožo, prepričali še, da se tudi duhovniku lahko spregleda vse do že omenjenega zidu! In da smo si na jasnem: Če se bo Sveti Duh po temeljitem premisleku in posvetu s papeško kurijo in seveda samim papežem lepega dne odločil spremeniti pravila, spodaj podpisani ob tem ne bom imel nobenih zadržkov. Pomisleke ja, zadržkov ne! A do tedaj se, lepo prosim, vsi skupaj držimo obstoječih, skozi stoletja preizkušenih in izpričanih, pravil!
Evangelist Luka je zapisal Jezusove besede: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo!« (Lk 9, 62) Težke so te besede. In prav zato marsikateri orač »dlakocepi« in pravi, da Jezus prepoveduje le oziranje nazaj, ne pa tudi naokrog. Vsak, ki je že kdaj oral, ve, da pogled naprej ni najbolj prijeten: Pred sabo vidiš le brazdo in konjsko rit! A pride čas, ko pogled objame preorano njivo, zrelo klasje, polno kaščo ...
Preljuba sestra, predragi brat v Kristusu! Do fantov, ki so položili roko na plug, čutim globoko spoštovanje, občudovanje in, priznam, tudi kanček zavisti. A novomašnik je kot vojak na paradi: v bleščeči uniformi, z zloščenim orožjem ... z eno besedo – lep! Duhovnik, župnik, pa je kot vojak na fronti, v jarku prve bojne črte: blaten, umazan, ranjen ... Če ga podpira najina molitev, je lahko kljub temu lep. In svet!
Dihanja iz polnih pljuč in razmišljanja z lastno glavo ti želim!
Gregor Čušin, Na začetku, v: Ognjišče (2010) 07, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Zajemi vsak dan

Kjer ne živimo občestva med seboj, tudi občestvo s troedinim Bogom ni ne živo in ne resnično.

(Benedikt XVI.)
Ponedeljek, 18. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh