Izobrazba in brezobraznost

Življenje piše romane ... pravijo.
Bo že držalo.
A piše tudi drame. Komedije in tragedije. Piše kratko prozo. Črtice in eseje, novele in šolske spise. In ko smo že pri tem, potem piše tudi predavanja in politične govore, filozofske razprave in doktorske disertacije.
Življenje piše romane ... pravijo.
A piše tudi poezijo. Pesmi. V rimah in prostem verzu. Sonete, romance, dolge junaške epe in haikuje.
Življenje piše ... pravijo.
A vendarle sem jaz tisti, ki v svoji roki stiskam svinčnik. Nalivno ali gosje pero. Ali pa tolčem po tipkah.
Življenje piše. A zapisujem jaz.
Moje so slovnične napake. Ko ne vem, kdaj in kam bi postavil vejico. In se sprašujem, ali bi končal stavek z eno piko ali s tremi (kar jaz osebno zelo rad počnem) ... Bi navrgel klicaj? Ali celo vprašaj? Toliko tega namreč v življenju o življenju ne vem!
Moje so napačne sklanjatve. Ker včasih res ne vem, ali naj sklonim glavo ali naj zdržim?! Naj upognem koleno ali ostanem pokončen?!
Življenje piše. A zapisujem jaz.
In se odločam za nove odstavke. Nova poglavja. Novo kitico. Novo vrstico.
Življenje piše. A zapisujem jaz.
V prvi osebi, jasno ... In v sedanjiku.

Za pisanje (in branje) je potrebno vsaj malo izobrazbe. Toliko bolj, če gre za zapis, ki ga piše življenje.
A kaj je izobrazba?
‘Izobraziti’ pomeni: dati obraz ... ustvariti obraz ... oblikovati obraz ...
Podobno kot ‘izoblikovati’ pomeni neki snovi, gmoti ... dati jasno in stvarno podobo – obliko!
In kot ‘izgovoriti’ pomeni nekaj izreči na glas ... ubesediti!
Izmisliti, izdati, izpeljati, izvesti, ...
‘Izobraziti’ pomeni: dati obraz ... ustvariti obraz ... oblikovati obraz ...
Biti izobražen torej po­me­ni: imeti obraz!
Potemtakem smo vsi izobraženi, boste rekli! Vsi imamo obraz!
Res je. Vsi imamo obraz. Vsi smo ‘izobraženi’.

Na mojem obrazu so oči, ušesa, nos, usta ... Vse, kar vidim, vse, kar slišim, vse, kar zaznam, tudi vse, kar govorim in izgovorim ... me izobražuje ... me oblikuje ... mi daje obraz!
Izobražujem se in izobražujem neprestano in nenehno: od dneva spočetja do dneva smrti. Vse, kar počnem, mislim, govorim, ustvarjam ... vpliva na okolico, na družbo, na svet ... Predvsem pa na bližnjega! Katerega sem dolžan ljubiti kot samega sebe in Boga!

Prav gotovo ste že slišali: “Rad bi postal nekdo!”
In nekdo – je samo nekdo z obrazom! Pa vendar ne bi bil rad kar ‘nekdo’. Ali kdorkoli! Ali, Bog ne daj, celo nekdo drug! Šolam, vzgajam, izobražujem se zato, da bi postal Jaz.
Da bi našel svoj resnični in pravi obraz!
Da bi imel svoj značaj, svoj lastni obraz, svoje mnenje, svoje prepričanje!
Da bi mislil in razmišljal!
In da bi mislil in razmišljal z lastno glavo.
V prvi osebi, jasno ... In v sedanjiku.

Torej: “Ne izstopati! Zliti se z večino. Izginiti v množici. Skriti se!” pomeni biti brezobrazen! Pomeni skrivati svoj obraz!
Skrivati svoj obraz kot otrok, ki mu je nerodno ... Kot pubertetnik, ki hoče zakriti mozolje ...
Človek, ki ga je sram, skriva svoj obraz ... Človek, ki ga je strah, skriva svoj obraz ... Strahopetec ... kriminalec ...

Življenje piše romane, kratko prozo, drame, poezijo, članke ...
A zapisujem jaz!
V prvi osebi, jasno ... In v sedanjiku. (In s pomočjo Tretje osebe Svete Trojice!)
Gregor Čušin, Na začetku, v: Ognjišče (2017) 08, str. 3

Zajemi vsak dan

Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena.

(Benedikt XVI.)
Torek, 26. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh