Pismo premaknjenemu svetniku

Preljubi sveti Gregor Veliki!
Tudi tebe bom tikal, pa čeprav se mnogi pobožni kristjani zgražajo, češ “da tikam pol nebes!” A res ne vem, zakaj bi te ne, saj si moj patron, moj nebeški zavetnik, moj soimenjak, moj zgled! Poleg tega pa sem zadnjič ugotovil, da pravzaprav tikam vse duhovnike: kaplane, župnike, škofe, celoten kardinalski zbor in še celo samega papeža, ko pri maši na “Gospod z vami.”, odgovorim z “In s tvojim duhom.”
In papež si bil tudi ti. In to tako dober, uspešen in svet, da sta ti verno ljudstvo in zgodovina pridela naziv ‘Veliki’, kar se, to je treba priznati, ni zgodilo prav dostikrat. V enem tvojih mnogih življenjepisov je zapisano, da si bil ‘idealen papež’. Pa se človek, ki živi v (današnjem) času, ko idealov ne poznamo (več) in jih ne priznamo (več), vpraša, kaj to pravzaprav pomeni: Idealen? Danes bolj kot na ideale prisegamo na politično korektnost, ko niti za ceno resnice ne upamo užaliti nikogar, temveč skušamo biti za vsako ceno všeč vsem in vsakomur, ter tako ob koncu dneva ugotovimo, da nismo bili všeč nikomur, še najmanj pa sebi! Priznam pa, da sem malo občutljiv na temo idealov, saj je duhovnik na pripravi na zakon, ki sva se je pred osemnajstimi leti s takrat še bodočo možinjo udeležila, pred hordo koruzniških parov prostodušno dahnil, “da se Cerkev zaveda, da je predzakonska čistost nedosegljiv ideal” (!!?) in sem bil tako prisiljen v enega svojih prvih govornih izpadov v obrambo idealov, ki ni bil prav nič ‘politično korekten’!
Dovoli, da zdaj pojasnim, zakaj se obračam nate kot na ‘premaknjenega’ svetnika, saj sem prepričan, da to marsikomu ni jasno in tudi meni po vsej verjetnosti ne bi bilo, če zaradi svojega imena, s katerim sem povezan s tabo, ne bi bil pri tem tudi sam udeležen. Torej: da se “na Gregorjevo, ptički ženijo”, tam okrog 12. marca čivkajo ne samo ptiči, ampak tudi vsak polskomercializiran in polizobražen novinar, za vse druge pa je to v slovenske učbenike zapisal eden večjih, pomembnejših in boljših slovenskih pesnikov. In res smo tvoj godovni dan, dan tvoje smrti, dan tvojega rojstva za nebesa, vse do leta 1969 slavili v začetku marca. Ker pa je to postni čas, ti pa ne le velik svetnik, ampak celo Veliki, in se spodobi, da človek na tvoj (in če smem pripomniti: svoj) god spije kozarec rdečega, je Cerkev tvoj godovni dan ‘premaknila’ na 3. september, ki je obletnica tvojega škofovskega posvečenja, dan ko si bil izvoljen za papeža. Zato si torej ‘premaknjen’.
Je pa res, da so se s tem očitno premaknile še kakšne druge stvari in (p)ostale premaknjene. Ker “na Gregorjevo, ko se ptički ženijo”, Gregorja pravzaprav ni več, tudi ptiči ne vejo, ali bi se ženili ali ne! Je sploh prav, da se ženijo? Ali je bolje, da živijo kot ptički na vejah? Oziroma na koruzi? In smo prišli celo tako daleč, da bi se radi ženili raznovrstni, oziroma istovrstni ‘tiči’!!! (Moram pa vseeno zapisati, in naj vrag vzame politično korektnost, da se mi zdi čudno, celo malo žalostno in kislo smešno, da ob vsem prahu, ki se dviga okrog novega družinskega zakonika, še nihče ni opazil, oziroma zapisal, da pa je vseeno treba občudovati silno željo istospolnih po poroki. Vsaj v luči podatka, koliko tako imenovanih vernih katoliških parov živi na koruzi in s tem kaže in pričuje, kako malo jim pomeni zakrament svetega zakona! In kljub temu, da vem, kam pes moli taco ob porokah homoseksualcev, me prime, da bi vrgel puško v koruzo, pa naj poči in preplaši vse koruznike!)
Ampak, dragi Gregor, Velik in premaknjen si tudi in predvsem zaradi svojega življenja. Svojo službo si opravljal, tako piše v življenjepisu, na “izjemen način in častno”. Imetje rimske Cerkve, ki še danes ni prav majhno, si imenoval ‘imetje revnih’. In to razumel dobesedno. Vsak dan si, lastnoročno, nahranil in oskrbel dvanajst revežev. Kar se ob količini revežev ne zdi veliko. Pa vendarle je. Še z današnje časovne razdalje. In premaknjeno. In politično nekorektno. Skratka – Veliko.
Gregor Čušin, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 09, str. 3

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh