Pismo katehistinji

Ljuba moja možinja!
Ne pomnim, kdaj sem ti nazadnje pisal pismo. Tisto leto, ko sem ‘služil narodu’, sva si res pisala tako rekoč vsak dan, a to je bilo v neki drugi državi in v nekem drugem času, ko še nismo poznali mobilne telefonije. Kasneje sem ti pisal samo še enkrat: Ko sva kot mož in žena zatrmoglavila do te mere, da si nisva mogla nič več reči, pa sva si pisala.
In tudi tega pisma ti ne pišem kot ženi: ženski, ki me je, iz meni popolnoma neznanih in nerazumljivih, če ne celo nerazumnih, razlogov vzljubila in mi obljubila ljubezen in zvestobo, temveč kot katehistinji, kot nekomu ki, kot me pouči SSKJ, poučuje verouk. In prav to: Kaj pomeni poučevati verouk, kaj verouk sploh je, ali še bolje, kaj naj bi bil, so teme, ki so se z novim šolskim in veroučnim letom, ko spet prevzemaš svoje poslanstvo, ponovno razplamtele na najinem domačem ognjišču.
Je verouk res le pouk o veri? O tem, kdo in kaj smo kristjani, kaj in zakaj verjamemo, od kod prihajamo in kam se vračamo? Je to res le prenos podatkov? Prenašanje datotek iz ene mape v drugo? Ali je morda v ozadju še kaj več? Ali celo v ospredju? Morda ne le več, ampak tudi večje? Je naloga oziroma poslanstvo veroučitelja, veroučiteljice, kateheta, katehistinje in res ne nazadnje duhovnika, da posreduje znanje o veri ali izkustvo vere? Vse, kar ve, ali vse, kar je?! Govori o Jezusu, ki je živel na zemlji, ali o Jezusu, ki je premagal smrt? Če bi o tem povprašali starše in otroke, bi dobili zelo pomešane odgovore. Če bi odgovor sploh dobili. Zato je vprašanje o smiselnosti in načinu poučevanja verouka namenjeno tebi, katehistinja, in pa tvojim ‘nadrejenim’, če smem uporabiti ta izraz. Ali bi bilo morda bolje, da bi rekel: tvojim ‘soudeleženim’, duhovnikom in škofom, torej.
Kot starš si seveda želim, da bi moj otrok, najin otrok, obvladal matematiko, vendar si še bolj želim, da bi jo vzljubil, ker jo bo le tako lahko tudi razumel. A ne eno ne drugo, ne znanje matematike ne njeno razumevanje ni mogoče brez poznavanja številk. To poudarjam zato, da ne bi mislila, da hočem kar povprek odpraviti veroučne učbenike in uvesti, ne vem, molitvene skupine. Mislim, da se strinjaš, da sta si matematika in verouk zelo različna: medtem ko je pri matematiki vse preverljivo in je res le tisto, kar se dokaže, je pri verouku precej drugače. Vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo, ki se ne dajo izračunati in ki dostikrat presegajo meje in mere razumnega. Pa vendar se tako matematika kot verouk ocenjuje. Oboje se preverja na enak način: s kontrolnimi nalogami in izpraševanjem!?! Vem, vem, ocenjuje se znanje. Vere nam, hvala Bogu, še ni dano izmeriti, božje tehtnice dobijo svojo vlogo šele na oni strani. In vesel sem, da se strinjaš z mano, da je pri verouku poleg znanja (ali morda celo pred znanjem) pomembno izkustvo vere. In to izkustvo se, ob vsem trudu veroučitelja, veroučiteljice, kateheta, katehistinje in res ne nazadnje duhovnika, pridobi in pridobiva v prvi vrsti v družini! Ob očetu in materi ter od očeta in matere!
Če ti prikličem v spomin Jezusovo priliko o sejalcu (prim Lk 8, 4-8) in njegovo razlago te prilike (prim Lk 8, 11-15), je seveda kristalno jasen obisk in osip naših veroukarjev. Pa mi dovoli, da veroukarje, kljub temu, da je sejalec po vsej verjetnosti sejal žito, primerjam z rožami: Seveda je najmanj dela in skrbi z rezanim cvetjem. V vazi bo tako cvetje zdržalo kar nekaj dni, sploh če nekajkrat zamenjamo vodo, poljubno ga lahko premikamo z mize na omaro, pred oltar, pred Marijin kip, pa spet nazaj. Predvsem pa ga lahko povežemo v čudovite, pisane šopke, ki vzbujajo zavist in občudovanje, predvsem pa krasno izgledajo, sploh če je treba škofu na obisku kot darilo kaj potisniti v roke. A to cvetje bo slej ko prej ovenelo. In ga vržemo stran. Drugače je z rožami v lončku. Te že zahtevajo več pozornosti. Morda so malo dolgočasne na pogled, a njihova življenjska doba je ob skrbi lahko kar dolga. Rože na vrtu pa lahko svobodneje poženejo korenine – a tudi tu ločimo med enoletnicami in trajnicami. »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Lk 8, 8).
Blagoslovljeno veroučno leto ti želim, čim manj ljuljke in trnja. In obljubim, da bom brez godrnjanja čuval najmlajšega med tem, ko boš oznanjala.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku), Ognjišče, 2011, leto 47, št. 10, str 3.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh