Kaj čakaš, Gospod?

Kaj čakaš, Gospod?

Mar ne vidiš, da mi je svetilka že ugasnila ... olje pošlo ... še luno so prekrili oblaki in občemel sem v temi ob cesti ... In čakam ... da prideš mimo ... da se pridružim Tvojemu svatovskemu sprevodu ... Tebe pa ni od nikoder!

Kje se potikaš?

Zakaj se obotavljaš?

Priznam ... mogoče res ni bilo najbolj pametno, da s seboj nisem vzel olja ... A ko sem se odpravljal na pot, se je to zdelo tako nepotrebno ... nepraktično ... A bilo je nespametno ... zdaj to vidim ... To vidim, ne vidim pa nič drugega, kajti temno je ...svetilka je ugasnila in olje pošlo ... Lahko bi sicer tvegal, stekel do prodajalcev, kupil olje in upal, da se vrnem, še preden prideš ... A sem brez denarja ... Nespametno, vem! Vendar mar nisi ti sam naročal, naj na pot ne jemljem ničesar: ne palice ne torbe, ne kruha ne denarja ...?! Zakaj naj me torej peče vest, če sem v temi?! Če sem ostal brez olja in mi je svetilka ugasnila?!

Razen če ni svetilka, ki je ugasnila, moje oko? In olje, ki je pošlo, moja vera?

Kaj čakaš, Gospod?

Kje se potikaš?

Zakaj se obotavljaš?

Ti sam si rekel, da si prišel, da vržeš ogenj na zemljo ... in da komaj čakaš, da bi se že razplamtel! Zakaj torej trepetam v mrazu in temi?

Kaj čakaš, Gospod?

Obljubil si, da tlečega stenja ne boš ugasil! Zakaj torej trepečem za ta svoj drobni plamenček?

Kje se potikaš?

Zakaj se obotavljaš?

Pridi, Gospod!

Razsvetli temine moje nevere! Razpihaj žerjavico mojega upanja prekritega s pepelom utrujenosti in dvomov! Razžari ogenj moje ljubezni, pojemajoče zaradi viharjev strahov in nalivov razočaranj ...

Pridi, Gospod!

Ker, če ugasne tleči stenj ... s čim bom prižigal sveče na grobovih svojih prednikov? S čim bom počastil njihov spomin ... izrazil hvaležnost ... izkazal ljubezen ...?

Če ugasne tleči stenj ... s čim bom zakuril grmade svoje sebičnosti ... polomljene veje napuha ...naplavljen les ranjenega ponosa ...skladovnice jeze in dračje ljubosumja ...?

Če ugasne tleči stenj ... kako naj zakurim v peči svoje duše ... kako naj ogrejem premrlo srce ... kako naj ti spečem kruh darovanja ...?

Če ugasne tleči stenj ... kako naj zopet prižgem svetilko, kljub obilici olja?

Pridi, Gospod!

Kaj čakaš?

Gregor Čušin

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh