Čakam, Gospod ...

Čakam, Gospod ...

... da zaslišim trepet angelovih kril ... da stečem za njim ... ali za njo ... kdo bi vedel pri angelih ...

A stečem vsekakor ...

Čakam, da po ozkih ulicah srca zavijem za njim ali za njo na dvorišče ... preko dvorišča ...

Da vstopim ... za njim, za njo ... v tisto zadnjo kamrico ... kjer se zasliši: »Naj se zgodi!«

Čakam, Gospod ...

... da zaslišim odmev Marijinih stopinj ... da se odpravim za njo v višave razuma ... da ji sledim po ozki in strmi poti ...

Čakam, da krenem, po poti, ki je z vsakim korakom bolj ozka in bolj strma ...

In grem za njo ...naprej ... in navzgor ... do vrat izza katerih zaslišim: »Blagor in blagoslov!«

Čakam, Gospod ...

... da zaslišim zven Jožefove sekire ... da udari ... da zareže v globino duše ... da zaboli ... Čakam, da odseka ... da loči ... namene od želja ... dejanja od besed... meso od duha ... Prisluškujem kdaj kovina udari ob grčo in zapoje: »Ne boj se! Od Boga je!«

Čakam, Gospod ...

... da zaslišim cesarjev razglas ... da osedlam svojega osla in se napotim iz sebe ... na dolgo pot ... naporno pot ... da dam cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega ...

In grem od vrat do vrat ... od človeka do človeka ... od ene zavrnitve do druge ...

Kot berač ... kot zadnji berač, ki zanj ni prostora v mestu ...

Da dospem do samote, kjer se dopolnijo dnevi ... in zaslišim: »Slava Bogu in mir ljudem!«

Čakam, Gospod ...

... da zaslišim angelsko petje ... da se zvezde na nebu razporedijo v edino pravo konstelacijo ...

In spustim modrost v hlevček svojega življenja ...

Da se poklonim z malimi ... da poklonim z razumnimi ... zlata, kadila in mire ...

Vse, kar imam, vse, kar sem in vse, kar znam ...

Da pokleknem in rečem: »Moj Gospod in moj Bog!«

Čakam, Gospod ...

... da me, ko klečim pred Teboj v blatu, iz tega blata na novo ustvariš ...

Pregneti me ...

Dihni vame ...

Naj bom drug ... naj bom nov ... naj bom Tvoj!

Čakam, Gospod ...

Gregor Čušin

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh