Pismo tretji Božji osebi

Ljubi Sveti Duh!
Naj se ti najprej opravičim, saj ne vem, če je prav, oziroma pravilno, da sem te naslovil kot tretjo osebo Trojice. Glede na to, da ste Vsi Trije Eden, res ne verjamem, da med Vami obstaja kakršnakoli hierarhija ali sploh potreba po čem takem. Ko Vas omenjamo, kličemo ali častimo, Te ponavadi omenjamo kot tretjega, pa naj mi bo oproščeno.
Množici svetnikov in teologov in svetih teologov vse do današnjih dni ni uspelo dokončno razvozlati skrivnosti Vaše Troedinosti, zato je tudi jaz ne bom poskušal. A ko molim k Bogu Očetu, razmišljam o Resnici, ko molim k Sinu, se predajam Ljubezni, ko pa molim k Tebi, Sveti Duh, prosim za Modrost. In prav zato, zaradi modrosti, Ti tudi pišem.
Vem, da Ti poti in stranpoti naše deželice niso neznane, čeprav bi po tem, kam smo zabredli, lahko sklepal, da se nas na daleč izogibaš. Vem tudi, da si vljuden, da se ne vsiljuješ in prideš le tja, kamor si povabljen. Vem, da je razlog za Tvojo ‘odsotnost’ tudi v tem, da Te večina mojih sodržavljanov sploh ne pozna. Druga večina Te zavrača in se Ti upira. Spet druga večina se norčuje iz Tebe in Te zaničuje. In tem bo ob srečanju s teboj najteže (Mr 3, 29).) In ob vseh teh ogromnih večinah, nas je res le mala, majcena manjšina, ki Te časti in celo kdaj pa kdaj pomoli za zdravo pamet.
S strani novinarjev, internetnih forumov in prek parlamentarnega mikrofona smo neprestano poučevani o tem, da je “bistvo demokracije v tem, da večina ščiti interese in pravice manjšine”. Je potemtakem kaj čudnega, če vsak, ki misli, da se mu godi krivica ali pa bi rad zgolj dosegel svoje, takoj začne poudarjati, da je zatiran, odrinjen in v manjšini?
In ker je v takem sodobnem, modernem, liberalnem, slovenceljsko-jankovićevskem času najpopularnejše in tudi najboljše biti pripadnik manjšine, je na strani “odrinjenih, zatiranih, izbrisanih, enakomislečih, enakousmerjenih in vsedrugačnih ...” nastala taka gneča, da so manjšine tiho in neopazno postale ne tako tiha in ne tako neopazna večina, večina pa: teh znamenitih dvainsedemdeset ali koliko že odstotkov, ki nam jih stalno tiščijo pod nos in s katerimi si tudi sami mečemo pesek v oči, pa je tiho in neopazno postala manjšina. Tiha in neopazna. In kljub širokoustnemu poudarjanju demokracije, nimam prav nobenega upanja, da bo ta ‘manjšinska večina’ poskrbela za interese še manj pa za pravice ‘večinske manjšine’!
Zato te prosim: Pridi! Ne oziraj se ne na našo nejevoljo, ne na naše upiranje, ne na vse ovire in prepreke, ki ti jih postavljamo, ne na žalitve in ne na grožnje. Pridi! Tudi človek, ki se utaplja, v paniki in v strahu odriva svojega reševalca. Pridi! Utapljamo se! Potrebujemo Tvojo modrost. Umnost. Svèt. Moč. Vednost. Pobožnost. Strah božji. Pridi!
Če parafraziram in prevedem v molitev neko dokaj neznano popevko dokaj znanega pevca, ki jo je prepeval pred malo več kot dvajsetimi leti, tik pred razpadom neke naše druge države, ki je prav tako malo zašla: »O, Bog, upam, da veš kaj delaš! Boš že vedel, saj imaš s svojih višin boljši pregled, a iz našega zornega kota zgleda bolj tako-tako ... O, Bog, saj nočem jamrat, ampak nekaj se je zataknilo in potrebujemo izkušenega človeka!...«
A ker ne verjamem, da bi bil en sam človek zadosti, da nas ‘odreši’ in ker je pesem vendarle le pesem, molitev pa molitev, bom v mesecu, ki je pred mano, v mesecu, ki se bo medil od sladkih obljub, ko mi bo vsak, ki bo imel vsaj pet minut časa in medijsko podporo razpiral Rdeče morje, mi kazal grozdje iz Obljubljene dežele in rušil Jerihonske zidove, molil: »Pridi, Sveti Duh! Napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni. Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo - in prenovil boš obličje zemlje!«
In če s prenovo Zemlje začneš pri naši deželi, ti bom zelo hvaležen!
ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 3.

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh