Skušnjave(c)

Pridejo dnevi, ko sem popolnoma izgubljen.
Čas, življenje, smisel ... vse je kot pesek v dlani: bolj ko stiskam, manj držim! Grabim v prazno in če se česarkoli dotaknem, se preprosto razblini.
Nobene poti pred mano, ali vsaj nobene prave. Tla se spodmikajo, korak je negotov in če se že premaknem, se noga spotakne ali pa se pogreznem do kolen.
Temno je. In lučke, ki vsake toliko zasvetijo, niso zvezde: kresnice so. In njihov ples je varljiv kot jezik kače v raju.

cusin kolumna 2018Prestrašen občemim. Na mestu. Stiska me. Duši me. Premetava me. Plitvo diham. Še to komajda. Mižim. In če odprem oči, je kot bi jih ne! Trepetajoč čakam, da se zbudim.
Upam. Upam, da so le sanje ... a dolgo trajajo in jutra ni.
Skušam moliti. Pa se zalotim, da le žebram. Blebetam.
Prošnje besede letijo iz mojih ust in se zaletavajo v zid.
Prošnje besede se na kamnitem zidu razbijejo v manjše koščke: v črke in zloge. V stoke in vzdihe.
Stojim v prahu prošnjih besed, zibljem se – objokan – pred velikim kamnitim zidom zrušenega templja! Še kamen bi se me usmilil! Še kamen bi spregovoril! Bog pa molči!
Izgubljen sem. A nisem se želel izgubiti. Izgubljen sem, a ne po svoji želji in ne po svoji krivdi.
Ne. Ne ... Nisem izgubljeni sin. Skrbno sem ravnal z dediščino: Zavil sem jo v prtič in zakopal. Globoko. Da bi kdo ne zbiral, kjer ni raztrosil, in ne žel, kjer ni sejal!
Ne, nisem izgubljena ovca. Nobene zapovedi nisem hoté prekršil, nobene ograje nisem vedé preplezal in čez plot nisem skakal. Trava na oni strani se mi ni zdela bolj zelena in nisem je poželel. Skozi nobeno luknjo se nisem izmuznil, pa vendar sem se znašel osamljen, zapuščen in prestrašen zapleten v trnje ... v nekem čudnem brezpotju med Oljsko goro in Golgoto.
In nisem izgubljena drahma! O, ne! Nisem nepomemben drobiž, ki je nekomu padel iz mošnjička med preštevanjem velikih denarjev in se zakotalil pod mizo. Zaklad sem! Morda celo neprecenljiv, ko vendar tolikokrat čutim, da me nihče ne ceni!
Ko vprašam modre in izkušene: Kje je Bog? Zakaj molči? ... mi odgovarjajo: Puščava!

Opazil ga je že od daleč in se razveselil, saj ni bil videti nič posebnega.
In ker ni bil videti nič posebnega, je ugibal: “Ali je sploh ta, ki mora priti, ali naj drugega čakam?”
Narisal je črto v pesek, a On jo je prestopil.
Skušal ga je ujeti v ris, pa ga ni zadržal.
Dvoma ni bilo več: Vedel je, da je pravi.
Veselje je uplahnilo, začel se je boj!
Sledil mu je nekaj dni, ga opazoval od daleč, poskusil znova ... a črte in risi v pesku niso imeli moči nad Njim.
Potem se je umaknil ... se skril ... in čakal. Ko je videl, da ga je načela lakota, je spet pristopil. Izzval ga je, naj si pričara kruh iz kamnov, pa se ni pustil izzvati. Res je bil lačen kruha, a nasičen z Besedo!
Odnesel ga je v višave, in ga izzval naj izzove Boga. Pa se ni odzval na izzive. Saj ni večjega izziva kot biti eno z Očetom.
Izzval ga je, naj se mu pokloni, a ni klonil pred izzivom. Zakaj naj bi klečal On, ki mu je vse podvrženo?!
Prestopil je črto v pesku, skušnjavec pa je ostal ujet v lasten ris!

Ko mine lakota ...
ko mine strah ...
ko koleno vzdrži in ne klecne, ko se ne upogne in ne poklekne ...,
spoznam, da sem v Božji dlani, kjer ni več časa in kjer sta življenje ter smisel spletena v večnost.
In Božja dlan je mehka: Zato se korak pogreza. Črte v Božji dlani so stezice, ki me vedno znova privedejo nazaj v sredo dlani ... v najmehkejše ... v najsvetejše.
In tema je, ker me je Bog skril v dlan, da bi skušnjavec ne mogel do mene.
Nisem izgubljen. Nikoli nisem bil. Bog me je kot neprecenljiv zaklad, kot svojo najljubšo drahmo spravil v svoj žep ... kjer res ni prav zračno in me duši ... in me premetava med Božjo hojo ...
A sem, kjer moram biti. Doma. Pri Bogu.

Skušnjave so resna zadeva in s skušnjavcem ni šale. Ne gre za čokolado, za kavico in cigarete, za izbruhe jezice, telovadbo ali lenobo in podobno ...
Gre za dušo. Za primat in prevlado!
Za prvo mesto v moji duši! “Predme padi in me moli!”
Gre za življenje! “Vrzi se dol!”
Gre za polnost življenja! “Naj kamni postanejo kruh!”
In skušnjavec vedno pride, ko sem lačen. Česa?K

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 3.

Zajemi vsak dan

Od oznanjenja do binkošti Marija iz Nazareta živi kot oseba, katere svoboda je popolnoma razpoložljiva za sprejem Božje volje.

(Benedikt XVI.)
Ponedeljek, 21. Maj 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh