Simon Peter (Jn 21,1-19)

Vrnil se je k staremu življenju.
Ne, kot da se nič ni zgodilo, temveč kot da je minilo.
Živel je spet kot prej.
Ne, kot da nič ni bilo, temveč kot da tega ni več. Kot da tega ne bo več! In iz tega nič ne bo!
Pred leti je pustil vse in odšel od doma. Zdaj se je vrnil domov. Vse ga je še čakalo, a mu ni nič pomenilo.
Spet je delal, kar je delal prej. Delal je, kar je edino znal, in to delal, kot je najbolje znal.
Delal je. A le zato, da bi pozabil, kar je bilo in kar se je zgodilo.
Delal je. In se (predvsem) delal, da se nič ni zgodilo in da nič ni bilo!
Lovil je ribe. Čeprav mu je On rekel, naj pusti ribe in lovi ljudi. Namesto ljudi, je (spet) lovil ribe in se počutil, kot da je ujet.
Morda mu je bilo celo žal, da se je sploh zgodilo, kar se je zgodilo. Gotovo pa mu je bilo žal, da se je zgodilo, kot se je zgodilo. Predvsem pa, da se je končalo, kot se je končalo. Morda mu je bilo žal, da se je sploh začelo. Kot mu je bilo zdaj žal, da je pred leti odšel. Ne, ker je odšel, temveč ker se je zdaj vrnil. Žal mu je bilo, da se je vrnil. In da je vse kot prej. Čeprav je čutil v sebi, da nikoli več ne bo tako kot prej. Kako bi sploh lahko bilo. Ker se je zgodilo, kar se je pač zgodilo.

cusin kolumna 2018In ni bil sam. Tudi drugim se je tako godilo.
Bili so skupaj v istem čolnu. Prav dobesedno: v istem čolnu. Lovili so ribe (namesto ljudi) in nič niso ujeli! Celo noč so se trudili, pa nič. Danilo se je že, njihove mreže pa so bile prazne. Molčali so. Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi se že zdavnaj sporekli. Glasno bi vpili, obtoževali bi drug drugega, krivili vreme in Boga, morda bi celo kleli ali se stepli. Zdaj pa so molčali. Ni jih bolelo, da niso nič ujeli, temveč da so ujeti na tem čolnu. Ker jih ni poklical na ta čoln. K tem mrežam. K ribam. Saj jih ni poklical, da bi bilo (spet) vse po starem.
Vendar, ker se je zgodilo, kar se je zgodilo, so se vrnili k staremu življenju. K temu, kar so znali in poznali.
In zdaj so se bližali znani obali. Na kateri je stal Neznanec. Ki jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?«

(Ne vem sicer, kako so se v tistih časih pogovarjali, a reči skupini odraslih mož, ki so bili ribiči ... sklepam: krepkih rok, ogorele kože, bradatih lic ... ne kake pomehkužene mestne srajce ... torej: reči jim ‘otroci’ ... je bilo kar drzno. Pogumno. Zafrkantsko? Ljubeče?
Vprašati skupino molčečih, očitno nerazpoloženih odraslih mož, ki so bili ribiči ... in tako dalje ... in so se praznih mrež vračali z ribolova ... torej: vprašati jih po ‘hrani’, se pravi – ribah ... je bilo še bolj drzno. Predrzno? Še bolj pogumno. Še bolj zafrkantsko? Ljubeče nikakor?)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, takega izzivanja verjetno ne bi mirno prenesli. Zdaj pa ...
Odgovorili so: »Nič.«
Neznanec pa jim je rekel: »Vrzite mreže na drugo stran čolna in boste našli.«

(Priznam, da res ne vem, kako so se v tistih časih pogovarjali in da me vedno znova začudi pa tudi razjezi, ko amater soli pamet profesionalcu ... a reči skupini molčečih, očitno nerazpoloženih mož, ki so bili ribiči ... in tako dalje ... torej: reči jim, potem ko so zaman metali mreže na globokem morju, zavpiti jim z obale: »Poskusite še v plitvini!« ... je ne le predrzno, je noro! Skregano s pametjo in sleherno logiko, predvsem pa z bontonom. Je resnično (vsaj) zafrkantsko!)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi ...
Zdaj pa ...
Saj je vse brez smisla. Skregano s pametjo in sleherno logiko! Zakaj pa ne?
In so vrgli mrežo ...

» ...pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil je rekel Petru: »Gospod je.«

Brez pomisleka je skočil iz čolna.
Morda je mislil, da ga bo voda držala, kot ga je že nekoč. Morda se je ostalim za hip – za nekaj korakov – celo zazdelo, da ga voda drži, kot ga je že nekoč. A kot že nekoč, je spet potonil. Se potopil do grla in čez ... Kot že nekoč. Ko se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. Ko je rekel: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil!« Pa je petelin zapel, on pa se je potopil. V razočaranje. V sram. V strah.

»Ali me ljubiš bolj kot tile?«

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi verjetno hitel zatrjevat, da ja. Da ga ljubi najbolj od vseh. Ker pa se je zgodilo, kar se je pač zgodilo ... predvsem pa, ker ni minilo ... je rekel:

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«K

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Zajemi vsak dan

Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 17. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh