Marija, Mati Cerkve

Angeli so jo obiskovali, pa tega nihče ni opazil!
Pogovarjala se je z angeli, pa tega nihče ni vedel!
V njenem deviškem telesu je bílo srce Božjega Sina, pa nihče, razen skoraj tako čudežno noseče Elizabete, še slutil ni! In ko je bila že visoko noseča, tik pred porodom, se nihče sploh ni zmenil za to! Razen njenega zvestega ženina, ki je opazil, ki je vedel, ki je slutil, ki je verjel, ki jo je ljubil, se nihče ni zmenil za to! Tako, da je morala roditi v hlevu, med živalmi.
Nad hlevom se je tedaj zbrala množica nebeške vojske, a je to zbudilo pozornost le nekaj pastirjem. No, čisto po resnici: še teh nekaj pastirjev je zbudil angel, sicer bi tega – kot drugi ljudje – sploh ne opazili!
Prišli so sicer Trije Modri, ki so – kako ne modro – o rojstvu novega kralja šli povprašat starega kralja! Kar je seveda zbudilo pozornost! In bes. In jezo, ljubosumje in sovraštvo ... In pokol. In te vrste reči običajno ne minejo neopazno. Se je pa iz obroča sovraštva in krvi neopazno uspelo izmuzniti Njej. Ter seveda Detetu in ženinu. In oslu, menda. Morda so jih angeli, ki jih nihče ni opazil, pokrili s svojimi krili, da so postali nevidni za tiste, ki angelov ne vidijo in ne verjamejo vanje.

Opazovala je, kaj se godi okrog nje. Shranila je vse to v svojem srcu. In premišljevala.

cusin kolumna 2018Nekoč ga je iskala. Na izletu ... no, na romanju ji je izginil spred oči in ni vedela, kje je. Iskala ga je, spraševala ljudi... Pa ga nihče ni opazil. In ko ga je našla, ji je rekel: »Kaj me iščeš?!«
Drugič ko ga je iskala, ga je pravzaprav prišla iskat. Takrat ni bil več neopažen in je dobro vedela, kje je. Pa je On ni hotel opaziti. Rekel je: »Kdor posluša Besedo in jo živi, je moja mati. In moja sestra. In moj brat!«
Obstaja večja bolečina od te? Da otrok zataji lastno mater? Lastno dušo in kri?
Je o tem govoril starček Simeon v templju? Kajti te besede so jo zabolele, kot bi jo presunil meč! Takrat ga je – detece – držala v naročju in vztrepetala v slutnji. Vztrepetala, kot ko ga je – trupelce – zadnjič držala v naročju. Ko so ga, mrtvega, sneli s križa, da bi ga pokopali, pa jo je nekdo opazil... in pomislil, da bi se morda želela posloviti. Stala je nedaleč stran od križa in opazovala.
Tedaj je vedela, o čem je govoril starček Simeon v templju.
Kajti ni večje bolečine od te! Da vidi mati umreti svojega otroka. Svojo dušo in kri.

Shranila je vse to v svojem srcu. In premišljevala.

Povedali so ji, da je grob prazen. Ni šla gledat. Ni ga šla iskat. Vedela je, kje je. In vedela je, da jo bo On poiskal in našel.
Ko je visel na križu, jo je poklical. Od svatbe v Kani Galilejski ni govoril z njo, na Golgoti pa jo je poklical k sebi pod križ, in ji rekel ‘žena’ kot takrat: »Žena, glej, tvoj sin! Glej, mati, svoje otroke!«
Ni razumela. A se je že navadila, da ni razumela.

Shranila je besede in jih premišljevala v svojem srcu.

Po pogrebu se ni več vrnila domov, ampak je odšla z Njegovimi prijatelji, ki so vse le od daleč opazovali. Sedela je v gornjih prostorih hiše in v srcu premišljevala dogodke in besede. Molila je. Ljudje so prihajali in odhajali. Pripovedovali so, da so ga videli na vrtu, ob jezeru, na deželi... Govorili so, da so ga videli iti v nebo ...

Shranila je vse to v svojem srcu. In premišljevala.

Nekega dne je nastal šum z neba, kot bi se bližal vihar. Njegovi učenci, njeni novi otroci, so se vznemirili in prestrašili, ona pa je ostala mirna. Poznala je ta šum in ta vihar. Bila je vajena pogovarjati se z angeli, a tega nihče ni vedel. Angeli so jo obiskovali, pa tega nihče ni opazil! Nebo se je odprlo in bleščeč ogenj se je spustil na zemljo, da so zakričali v sladkem strahu. Ona pa je poznala ta ogenj in to svetlobo. Prav tako se je zgodilo, ko je začelo v njenem deviškem telesu bíti srce božjega sina, le da tega nihče še slutil ni!
Bil je to isti ogenj.
Ista svetloba.
Isto nebo.
Isti Duh.
In je potegnil meč iz njene duše.
In je razumela.
In je vedela. Da se bo nekoč spet odprlo nebo. Da bo spet videla ogenj in svetlobo. In Njega. Ki bo rekel: »Vstani, moja draga, moja lepa, in pridi!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Zajemi vsak dan

Krščanstvo je eno samo veliko pričakovanje. Svetniki, se pravi ljudje, ki so krščanstvo jemali zares, so to vstajenjsko pričakovanje živeli.

(Alojz Rebula)
Sreda, 17. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh