Tleči stenj

Vse krajši dnevi, mraz in dež pričajo, da se neizogibno približuje november.
In prav na začetku stoji 1. november: dan, ko se naša pokopališča spremenijo v zabaviščne parke. Vsaj tako bi človek lahko sklepal po množici ljudi, ki se mimo stojnic s hrano, pijačo, baloni, sladkorno peno ter tu pa tam res kakšno, ki ponuja sveče, prebija do grobov.
A kljub temu je to svet dan. Nadvse svet.
Češčenje preminulih prednikov oziroma spomin na pokojnike je nekaj, kar na tak ali drugačen način skozi čas in prostor združuje vse kulture, vere in filozofije.
Že res, da so nekaterim nad grob postavili veličastne piramide, druge pa pokrili le s skromno gomilo ...
Enim so v grob položili zlato, nakit ter tudi obleke in hrano, druge pa spet sežgali in njihov pepel prepustili vetru ...
Ene so mumificirali ali posušili ter jih postavili v posebne niše ob vhodu v bivališča, da so jih imeli še po smrti pred očmi, drugim spet niso privoščili ‘niti križa’ in so njih grobovi pozabljeni ...
Nekateri praznujejo ‘noč čarovnic’, drugi verjamemo v ‘občestvo svetnikov’ ...
Eni to imenujejo ‘dan mrtvih’, drugi spet ‘večno življenje’ ...
Za ene je smrt konec vsega, za druge prehod in začetek ...
A dejstvo je, da sta na tem svetu vsem resnično skupna le rojstvo in smrt!

Mogoče o smrti ne razmišljate kaj dosti (zakaj neki bi?), pa čeprav vam je že nekajkrat prekrižala pot. A človek pride v leta, ko “začnejo sekati v njegovem gozdu” in se s prijatelji večkrat sreča na pogrebu, kot pa na pivu. Oziroma ob pivu debatira o prijateljih, ki že čakajo na ‘oni strani’! In prav ta ‘ona stran’, se pravi onstranstvo, je prag, ki ga človekova misel le težko prestopi. In kljub temu, da na pogrebih – ne nujno zgolj cerkvenih – pogosto slišimo: “Nekoč bomo skupaj ...” in “Še se bomo srečali ...” ter “Na svidenje nad zvezdami ...” ... je menda vse več kristjanov, ki verjamejo, da potem, ko človek umre, ni nič.

Zdaj ... ali nič je ali nič ni ... to je pa že drugo vprašanje ...

Kljub temu, da tolikokrat govorimo o močni veri ... o globoki veri ... o trdni veri ... o veliki veri ... pa tudi o šibki in prazni veri ... je vera nekaj, česar ne moremo izmeriti ali stehtati. Težko jo opišemo. Še težje razložimo. In jo verjetno zato lahko tako hitro izgubimo.

Zato v naši družini molimo ob sveči ... ki nas ob vsem drugem, spominja tudi na ‘tleči stenj’ naše vere. Na to, kako hitro lahko ugasne naša luč.

Gregor Čušin

Ognjišče (2015) 11, str. 3

Zajemi vsak dan

Čeprav je Marija v nebesih Kraljica, vrši tudi službo dekle Gospodove: naše prošnje sprejema in jih odnaša svojemu Gospodu in mu jih s toplo materinsko skrbnostjo priporoča.

(Gregorij Rožman)
Torek, 22. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh