Prve besede

Ni vedno lahko in prijetno imeti prve besede.

A vse na tem svetu ima svoj začetek in konec. Tudi naše življenje ... razprostrto čez vzpone in padce od prvega do zadnjega dne.

Vemo, da so si naši starši zapomnili naše prve besede ... In živimo in vzgajamo v upanju in veri, da si bodo naši otroci zapomnili naše zadnje besede ... Pa vendar je vse brez pomena, če z vsemi svojimi besedami: izrečenimi in neizrečenimi, zapisanimi in nezapisanimi, premišljenimi in nepremišljenimi ... ne živimo in ne oznanjamo Edine Prave Učlovečene Božje Besede!
Morda veste, kdo vas je držal za roko, ko ste napravili svoj prvi korak ... In morda – ob uri, ki pride – ne boste vedeli kdo vas drži za roko, ko boste napravili svojega zadnjega ... A to sploh ni pomembno, če vaši koraki ne hodijo po Gospodovih poteh ... Če ob trenutkih počitka ne prisluškujete, kje odmeva Božji Korak!
Verjetno ga ni med nami, ki ne bi vztrepetal ob spominu na prvi poljub ... prvi objem ... prvi dotik ... A večina nas verjetno tudi trepeta pred trenutkom, ko bomo zadnjič poljubili ... zadnjič objeli ... in se zadnjič dotaknili ... Pa vendar so vsi spomini in strahovi le prah in pepel, če se – odeti v figovo listje – vse življenje skrivamo pred Božjim Poljubom ... Božjim Objemom ... Božjim Dotikom!
Lahko si le predstavlja­mo, kaj smo ujeli v svoj prvi pogled, ko smo prvič odprli oči ... In prav tako si lahko le predstavljamo, kaj bomo ujeli v svoj zadnji pogled, preden bomo zatisnili oči ... A če v življenju iščemo Božji Pogled, če se na svet in na ljudi okoli sebe trudimo gledati skozi Božje Oči, potem smo lahko prepričani, da bomo v večnosti zrli Njega, ki nas “varuje kot zenico v očesu” (Ps 17,8)!
Bog ve, kaj je bila naša prva misel ... In Bog ve, kaj bo naša zadnja ... A če živimo tako, da je Bog naša prva in zadnja misel ..., če z Njim začenjamo in končujemo svoje dneve, svoja leta ..., svoje prve in zadnje reči ..., potem smo lahko trdni v veri, da Bog misli na nas.
In kakršnakoli že je bila prva misel, spočeta verjetno že v materinem telesu, prav gotovo pa v njenem naročju ... če smo živeli Božjo Besedo, če smo iskali Gospodovo Pot, če smo se prepustili ljubečemu Božjemu Objemu in Pogledu, potem nas bo naša zadnja misel brez sence dvoma popeljala v Božje Naročje ... v Njegovo Telo!

Vse na tem svetu ima svoj začetek in konec. Tudi naše življenje, razprostrto čez vzpone in padce od prvega do zadnjega dne.

Morda se nam zdi, da si lahko lastimo prvo besedo, a Njemu, ki je Začetek in Konec, Alfa in Omega, pripada zadnja beseda.

 

Gregor Čušin

Ognjišče (2016) 01, str. 3

Zajemi vsak dan

Rožni venec navaja kristjane, da se vsak dan za nekaj trenutkov pomudijo ob tem, kar Cerkev vsako leto znova postavlja pred nje v obhajanju liturgičnega bogoslužja.

(Anton Strle)
Petek, 20. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh