Vsak dan je lahko velik

ali zapis Božjega tasta na dan prvega svetega obhajila
Vsak dan je lahko velik. In vsak dan se lahko počutim velikega in pomembnega.
A svet okoli mene me vedno znova spominja in opominja, kako majhen in nepomemben sem:
Prah ...
Številka ...
Eden od mnogih ...
Stopnička v piramidi ...
Le člen v prehranjevalni verigi ...
Mala riba ...
Kanonfutr ...
A danes je velik dan. In danes se lahko upravičeno počutim velikega in pomembnega. Moj otrok, moja mala deklica, je oblečena v belo ... Kot nevesta, ozaljšana za svojega ženina. (glej Raz 21,2)
Danes, na dan njenega prvega svetega obhajila, je upravičena do te bele obleke ...
Na skrivnosten način se vrši poroka: Bog se druži in združuje s človekom ...
In moj otrok, moja mala deklica, je božja nevesta ...
Zato sem tudi jaz velik in pomemben, saj sem postal božji tast ... In moja žena je Bogu tašča!
Kar pomeni, žena, da se te danes še Bog malo boji, ne le jaz! J

Ta teden sem pri maši opazoval naše otroke, naše prvoobhajance. Ne dolgo nazaj sem bral v debeli in učeni knjigi, da je Evharistija veselje svetnikov ...
In sem pri otrocih opazil veliko veselja – do klepetanja!
V knjigi sem bral, da je Evharistija hrepenenje svetnikov ...
Tudi naši otroci so hrepeneli – po koncu maše!
V knjigi sem bral, da je Evharistija življenje svetnikov ...
In tudi naši otroci so bili med mašo precej živahni!
Mar med temi otroki ... mar v naši cerkvi ... ni več svetnikov?

V knjigi sem bral, da je Evharistija ljubezen svetnikov ...
In sem pri otrocih videl veliko ljubezni .... Morda ne ravno ljubezni do Boga, a veliko božje ljubezni!
Pa saj bistvo ljubezni ni v tem, da smo mi vzljubili Boga, temveč, da nas On ljubi! (glej 1 Jan 4, 10)

In ne nazadnje: Kaj pa takle otrok ve ...?
Mi odrasli ... veliki in pomembni ... pristopamo k obhajilu iz dneva v dan, iz tedna v teden ali pa vsaj enkrat na leto ... pa se ne ustavimo ... ne pomislimo ... ne zavedamo se ... kaj se godi:
Bog sam prihaja na mojo dlan ... na moj jezik ... v moje srce ... v moje telo ... v mojo dušo ...
Bog sam se združuje z mano ... se druži z mano ... drži z mano ... me drži ...
Kako majhen si, ti veliki Bog!
Postal si majhen, da bi bil jaz velik ... in pomemben ...

Kako majhen sem ... In kako si Ti velik ... Bog:
Veselje moje.
Hrepenenje moje.
Življenje moje. Življenje sveta. Življenje življenja.
Ljubezen moja.
Nebeški kruh.

Skrivnostni in Sveti, Večni in Močni, Mogočni in Nežni Bog ... skrit v tem malem drobnem belem koščku kruha ...

Danes je velik dan!

 

Gregor Čušin

Ognjišče (2016) 6, str. 3

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh